torek, 13. december 2011

Kakšen je svet po TADEJU ZUPANČIČU?

Bilo je zadnje oktobrsko sobotno jutro. Oziroma, če smo čisto iskreni, je bil že bolj dopoldan. Vsekakor je bilo sončno in lepo. In ker (hvala Simone de Beauvoir) spadam v generacijo žensk, ki sobote ne dojema kot "tradicionalno suženjsko-gospodinjskega dneva", se pravi vstajanja ob sedmih, nevrotičnega brisanja prahu, drgnenja kopalniških ploščic, poliranje parketa, obešanja perila in tekanja za sesalcem, medtem, ko se ti na štedilniku v ekonom loncu kuha goveja juha, pač pa bolj kot dan za dolgo spanje in zajtrk do kosila z intenzivnim branjem Sobotne priloge ob ogromni skodelici kave... sem se pač z ogromnim kosom potiskanega papirja v eni roki in dišečim napojem v drugi še v pižami pogreznila v kavč, ter tam čez čas na štiriindvajseti strani nalela na nekaj sila zanimivega.
Ključne besede: London, Filozofska fakulteta, Alex Turner, Peklenska pomaranča, BBC, Ekran, Allstarke, Konformist. A sem že omenila London? No, kakorkoli, šlo je za intervju z nekim Tadejem Zupančičem, za katerega se je izkazalo, da je sila zanimiv errr... "gospod" :)
Khem. Khem. Priznam, šlo je za en tak čisto pravi "crush" na prvo branje. Najprej intevjuja, nato bloga in nazadnje seveda knjige. Crush, ki se je s količino prebranega postopoma razvil v zabavno nevrotično obsesijo ter se potem, čez čas, polagoma streznil v zdravo mero občudovanja in spoštovanja.

Šlo je predvsem za simpatično, recimo temu
"Edward Monktonovsko obsedenost".

Sicer pa so prav hecne, te obsesije. Sploh, kadar si obseden z nekom, ki je (če malo pretiravamo) obsedenost skorajda izumil. No, Tadej jih vsekakor zna opisati na izjemno simpatično-nedolžen način, oziroma tako, da se pravzaprav ne moreš upreti želji, da tega ne bi tudi sam kdaj poizkusil. Za kakšne obsesije pravzaprav gre, pa Tadej najbolje opiše kar sam.
... 
Imel sem še en drug, podoben problem, in to z Alexom Turnerjem iz Arctic Monkeys, s katerim sem bil malo obseden.
Še vedno ste.
Bilo je po koncertu, nismo se spuščali po stopnicah dol, ampak smo se vzpenjali, in to iz Electric Ballrooma v Camdenu. Bilo je po koncertu benda The Horrors. Zagledam Alexa, bil je z njihovim producentom, Jamesom Fordom, in si rečem, Alex Turner, o moj bog. Verjetno najboljši mladi lirik. Čeprav se ne strinjam, da so vsa besedila pesmi že poezija. In kaj naj zdaj? Po spletu naključij smo vsi trije zavili na desno. Ampak nisem ga zalezoval. Res ne. Prisežem. Potem se je on nekaj pogovarjal s producentom, potegnil iz žepa škatlico cigaret in jaz sem se oblačil. Roke so se mi tresle. Nakar sem ga prosil za cigareto. Ni bilo tako, da sem mu rekel, poslušajte vi, Alex Turner, oba sva kozoroga, bil sem na vaših koncertih v Londonu, Manchestru, Madridu, Parizu in potem kasneje še v Berlinu, sem vaš benigen fen, občudujem vaše delo … Nič od tega nisem rekel.
Koliko let ima?
Takrat jih je imel triindvajset.

"Alex Turner, o moj bog. Verjetno najboljši mladi lirik."

In vi, tak velik fant, ste se tresli pred njim.
Ampak on je tako mlad in tako veliko je že naredil. In potem mi je dal cigareto, eno francosko, ker so malo cenejše, in mi jo tudi prižgal. Ker nisem dolgo časa kadil, se mi je začelo v glavi vrteti, preveč nikotina naenkrat …
Drugo pa bodo bralci prebrali v knjigi.
Takrat mi je postalo jasno, da če Neilu Tennantu in Alexu Turnerju, dvema velikima zvezdama, ki ju občuduješ ali pa katerih delo ceniš, z enim stavkom ne moreš povedati stvari, zaradi katere bosta rekla, veste kaj, jutri se greva na matični urad poročit in vse življenje bova preživela skupaj, če tega stavka nimaš, je dejansko bolje, da ga samo prosiš za cigareto.
Postavljate si zelo visoke standarde.
Absolutno. Kaj pa naj? Poskušam ohranjati profesionalen odnos. Ne morem se obnašati kot malo preveč vznesena najstnica. To lahko počnem sam pred računalnikom.

Tadej Zupančič © Rolf Gillespie
"In kakšen je svet po Tadeju Zupančiču?" ga je še vprašala novinarka.
"Malo živčen, z malce obsesivno kompulzivne motnje, nenavaden.
Upam." je odvrnil Tadej.






Sobotna priloga, 30. oktober 2010
...

To, kar je sledilo začetni obsesiji, si lahko preberete v spodnjem prispevku, ki je bil napisan za študentski časopis ENGlist. Ta na žalost zaradi zaporedja nesrečnih dogodkov v tistem času ni ugledal luči dneva, zato prispevek recikliram kar na svojem blogu.
________________________________________________________________________

V Londonu s Tadejem Zupančičem
(London, 13. - 19. december 2010) 

»Gremo v London?« Vprašaje, ki ni zares potrebovalo odgovora. Seveda smo šli. Še pred norim Božičem, ki ga ni ukradel Grinch, pač pa kapitalizem. In smo bili v Londonu in počeli vse, kar se pač početi da. In potem smo se srečali še s Tadejem Zupančičem, ki je v London odšel pred 19. leti. In ostal. In potem, kot bi rekel Tadej, »potem pa je, seveda, začelo snežiti in je bilo mrzlo in konec sveta in vse to; vsaj zdelo se je, da je tako. Vsekakor pa je zasnežilo zelo veliko različnih stvari«. Med drugim tudi vsa letališča. In potiho smo držali pesti, da bomo lahko ostali. Vsaj še kak dan. Totalni londonfriki. Pa saj sami veste, kako je s tem.
Tadej Zupančič in London sta vsekakor nadvse zanimiv par, vreden bližjega (p)ogleda. In tisti deževni decembrski četrtek smo v Sohu, na 28 Greek Streetu, pri angleških najljubših sovražnikih, dobili izjemno priložnost za »bližnji pogled«. Maison Bertaux, kjer smo se srečali s Tadejem, je najstarejša »pâtisserie française« v Londonu. »Leta 1871 so jo ustanovili komunardski pribežniki, ki so se v Britanijo zatekli po padcu pariške komune«, pravi Tadej. Njegovo priporočilo se je glasilo: »Čaj za dva je super varianta, ker je velika ročka z vročo vodo in potem iz vsega skupaj nastane veliko skodel čaja. Sladice so vse odlične. Vse.« »Viri« poročajo tudi, da je Pedro uspel s pomočjo penene čokoladne torte iz Maison Bertauxa narediti izpite na magistrskem študiju prava. V hladni kleti slaščičarne smo imeli čast videti tudi Tadejevo »najboljšo investicijo sploh«, 3 funte in 50 penijev vredno leseno akrobatsko opico ki, kot pravi sam: »počne vse tisto, česar jaz pri telovadbi nikoli nisem znal: preobrača se, niha in dela salto«, In to samo s stiskanjem in sproščanjem dveh paličic, med katerima je napeta nitka, na kateri je opica."

Maison Bertaux, Greek Street, Soho
 "Sladice so vse odlične. Vse."

O Tadeju Zupančiču bi lahko nanizali celo vrsto zelo pomembnih a nekako sterilnih podatkov, kot recimo, da je bil zaposlen v slovenskem uredništvu BBC-jevega World Servicea, da je objavljal v Mladini in Sobotni prilogi, da je za SMG prevedel Peklensko pomarančo in za založbo Vale-Novak avtobiografijo Anthonyja Bourdaina. Nam se je bolj zanimivo zdelo to, da nasmejani glasbeni fanatik z ironičnim in hkrati iskrenim humorjem čisto zares verjame v sladoledne čudeže in da bi, kot pravi FF-jevec, tudi za intervju z Alexom Turnerjem obul kar »Allstarke«. Ali pa to, da se mu »včasih zdi, da je lenarjenje dosti preveč zapleten koncept, včasih pa lahko dolge ure leži na zofi in si z velikim zanimanjem ogleduje belo prepleskan strop« in da ima do vrha nabasano knjižno polico ter nadvse cool rdeče-bel črtast pulover. Pa recimo to, da je njegovo najljubše kosilo še vedno »gobova juha, telečji dunajski z rizi-bizijem, radič z malo motovilca in jabolčni zavitek«. Zanimivo se nam je na primer zdelo tudi to, da njegove eksistencialne stiske obsegajo dilemo o tem, »kam naj, na svoji knjižni polici, da/posadi/postavi svojo knjigo, da ne bi izgledalo preveč samovšečno, naduto, pretenciozno, bombastično, nastopaško ali celo še kaj hujšega. Recimo barvno neusklajeno«

Tadej Zupančič v "družbi" na moji knjižni
polici. Totalno pretenciozno, bombastično in nastopaško.

In to, da kljub tako travmatičnim osebnim stiskam hkrati uspe najti razumevanje tudi za eksistencialno stisko mladeži, ki pred knjigarno Waterstone’s na Piccadillyju, čaka v vrsti za Svetinje smrti in jim zato veleprijazno kupi osvežilne brezalkoholne pijače. Poleg vsega tega pa je Tadej tudi nekdo, ki ti na letalu v prijaznem tonu reče »želimo vam prijeten let«. Nedavno so namreč na enem izmed letalskih prevoznikov, ki povezuje Ljubljano in London začeli uporabljati nova vzletno-pristajalna in varnostna navodila, ki jim je glas posodil – mhm, popolnoma prav imate, Tadej Zupančič.

In ker vemo, da vse zgoraj napisano komajda da slutiti kaj tem zanimivem primerku človeške vrste, za nadaljnje druženje s Tadejem toplo priporočamo obisk Londona – obvezno z easyJet-om, polnočno mrzlično brskanje po njegovem blogu in popoldansko izgubljanje med vrsticami njegove nedavno izšle knjige oz. natančneje zbirke kolumn, kritik, intervjujev, blogov in drugih prispevkov, nekakšen »the best of« Tadejevih obsesij z naslovom Nekje drugje. Devetnajst let v Londonu.


"Trofeja" z našega srečanja s Tadejem v Londonu.

Zakaj vse to? Najprej zato, ker je to obvezno čtivo za vse Londonfile, še posebej tiste, ki to šele nameravajo postati, nadalje zato, ker gre za res izvrstno, duhovito, zanimivo in prijetno branje, ob katerem boste poleg Londonfilije zboleli še za Tadejofilijo in navsezadnje tudi zato, ker, kot trdijo v Sobotni prilogi, »Tadej čisto zares o veliko stvareh veliko ve« in ga je, kot pravijo v Poletu »Ne glede na to, o čem piše, super večkrat brati.«
________________________________________________________________________

Ko sem na vse skupaj že skorajda pozabila, mi je pred kratkim v pisarniških prostorih Slovenske kinoteke pod roke prišla Tadejeva prva objavljena knjižica, oziroma kinotečni zvezek o Stevenu Spielbergu. Izdan je bil oktobra 1990, malo preden je Tadej pobegnil v London in je sedaj famozno postal povod za tale blogopis.

Kinotečni zvezek o Stevenu Spielbergu
Jep, mislim, da bo treba spet kaj v London, po še kak podpis ;)

Pri tej mali knjižici me zabavata predvsem dve stvari. Prva so zares natančni in izjemno zabavni krediti, ki so prava vaja v slogu, oziroma lep primer tega, kako iz najbolj dolgočasnega dela teksta narediti prismuknjeno umetnost. Druga pa je slika mladega Tadeja na zadnji strani tega zvezka. Lasje, lasje! :)

1.1. (Krediti)
"Čeprav gre samo za štiri avtorske pole dolg tekst o Stevenu Spielbergu, se avtor najlepše zahvaljuje vsem, ki so tekst pomagali organizirati.
To je, najprej, urednica Kinotečnih zvezkov Zorica Kurent (s potrpežljivostjo in razumevanjem), potem pa so to še Vasja Bibič in Marjan Gabrijelčič (za obsežno pomoč pri realizaciji knjižice) ter Biba in Miha Mazzini (za zabavne avanture pri postavljanju teksta). Pri samem literarnem varieteju pa so bili bistveni vsaj Lilijana Nedič (s pomočjo pri kopanju po Spielbergovi filmografiji), Jelka Sežun (z arhivom in telefonom), Jane Miewel (z miscellaneo), Marcel Štefančič Jnr. (s svojimi tedenskimi kritikami, literaturo in še nekaj stvarmi), Michael Benson (z literaturo in afekcijo do hollywoodske filmske mašinerije), Adrian Dannatt (z ustreznimi informacijami in dokumenti), Derek Broyles (za posredovanje pri drugih dokumentih), David Lindsay (z nekaj komentarji), Igor Kernel (z arhivom) in Miha Zadnikar (z razlago občih mest v glasbi Johna Williamsa, predvsem pa z notacijo v zvezi z Bližnjimi srečanji tretje vrste). Bilo je, v glavnem, nepozabno.
Potem pa je v tekst vpleten še Rick Whitaker. Verjetno najbolj."

Tadej Zupančič © Aljoša Rebolj

p.s.
Vse skupaj "je bilo, v glavnem, nepozabno". Hehe.
Morda zame najpomembnejša točka, ali kot temu lepo rečejo v angleško govorečih okoljih "after math" pričujoče obsesije, pa je zagotovo ta, da je iz  nje deloma "zraslo" tudi tole malo svetišče. Tadejev blog vsekakor nosi en velik del zaslug za to, da je nastala potreba po dejanskem pisanju lastnega bloga.
Mojo ljubezen do blogopisov pa gre potem pripisati vsaj še Bojani Bregar, ki me je s svojim Kinotečnim blogom "potunkala v blogosfero" in me v njej naučla tudi plavati.
Slava jima.

Bye bye.

ponedeljek, 14. november 2011

FURRY WALL ! ! !


This is one of my favorite memories so far. It's warm. It's happy. And very, very FURRY. Sega slabo leto nazaj v predfilofestovsko in predvsem filofestovsko norišnico, when - not just one - but we all flew over the cuckoo's nest. Bili smo "Mad Maxi" v akciji. Kot nori smo pisali, prevajali, urejali, telefonarili, mejlali, tekali naokrog in kar je še podobnih reči. Na faksu smo bili 24/7. V ponedeljekih zjutraj smo bili tam še pred čistilko in v nedeljah smo ostajali do polnoči. In jedli smo pico. Za zajtrk, za kosilo in za večerjo. In prodaja kave je na svetovni ravni poskočila vsaj za 3 odstotne točke.
Dnevno nam je Filofest podtaknil tudi kak, dva ali tri "Jeffryeje", tako da so bili številni panični napadi in srčni zastoji neizbežni. And - let's not forget - "the best part about the Jeffrey is, that it goes away and then... then it comes back". Če ponazorim z enim - morda ne ravno najboljšim - ampak slikovitim primerom, gre vse skupaj nekako takole: Živiš na planetu Filofest. Pojma nimaš, kaj je to Twister. In potem ti el jefe reče da, če hočemo speljati ta festival, krvavo potrebujemo 5000 evrov dodatnih sredstev. Zato moraš čez tri dni zmagati na Twister turnirju. Prvi Jeffrey. Panika. Srčni zastoj. Dihaš. Vdih - izdih, vdih - izdih, vdih - izdih, vdih - izdih... in potem vzdih. In potem greš in se pozanimaš o tem, kaj je Twister. Preučiš pravila, sanjaš o Twisterju in se popolnoma posvetiš zmagi na turnirju. Okej. Ni panike. You are ready. In potem prideš na turnir in tam je Twister, ki ima samo rdeča in zelena polja, ti pa moraš dati levo roko na rumeno polje, sicer bo konec sveta. Now that's Jeffry's revenge.
In tako nekako nablojeni smo bili dan za dnem. Frikimiki nablojeni. In ko smo nazadnje cel Filofaks polepili s Filofest plakati (glej spodaj) smo izgubili še trdna tla pod nogami. Everything was MUuuuuuuuuuvviiing! Vertigo na Kub(r)ik(a)!

Premika se! Prisežem!

Sooooou - YES - we definitely needed a solution. And it was a furry one. Odločili smo se, da si priskrbimo čisto svoj furry wall.
Na tem mestu se zahvaljujem(o) ustvarjalcem filma Superžur (Get Him to the Greek, Nicholas Stoller, 2010) za to resnično carsko in veleimenitno in kar je še podobnih presežnikov idejo. Sam film morda res ni za oskarja, dasiravno ima nekaj ubijalskih citatov, ampak si pa več kot - ali pa raje recimo, veliko bolj kot Obama - zasluži nobelovo nagrado za mir.

Get Him to the Greek a.k.a Superžur (šur)


Če ste zmedeni in nimate pojma, o čem pravzaprav govorim, si vse kar morate vedeti o Jeffreyih in furry wallu lahko ogledate v spodnjem posnetku. Gre za 6,5 najzabavnejših minut iz filma Superžur. Lahko pa poslušate tudi spodnjo pesem. Najbolje pa kar oboje. Večkrat. Še posebaj, če imate slab dan.


Watch:
Listen:

 ...
 When the world slips you a Jeffery,
Stroke the furry wall,
Stroke the furry wall,


Furry walls don't bring me down,
Furry walls please stay around,
Furry walls,
Furry walls


Furry walls kiss me to sleep,
Furry walls please help me read,
Furry walls,
Furry walls


Furry walls can take you on a magic carpet ride,
Furry walls surround you till you got no place to hide,
Let your furry fingers be your guide


Furry walls turn out the light,
Furry walls please stay the night,
Furry walls,
Furry walls


Furry walls let's have a taste,
Furry walls sit on my face,
Furry walls,
Furry walls


Maybe I'm in heaven with the furry skies above,
All around are furry clouds, look, here's a furry dove,
Let me stroke your furry walls of love,
Furry walls,
Furry walls


Furry walls, I am amazed,
Furry walls, we're in a daze,
Furry walls,
Furry walls


Don't be in a hurry, things aren't the way they were,
Shaggy walls of loveliness, it's all a furry blur,
Maybe I'm in heaven with the furry skies above,
All around are furry clouds, look, here's a furry dove,
Let the walls caress you in a showering of love,
Furry walls,
Furry walls


Furry walls, I'm gonna cry,
Furry walls, please lift me high,
Furry walls,
Furry walls


Furry walls
Furry walls
Furry walls
...

Reference v študentski pisarni FF oziroma v štabu Filofesta


Torej, sedaj vemo zakaj smo furry wall pravzaprav potrebovali ter od kod je prišla ideja. Now, let's see the action and the results.


Action:
V bistvu, če smo popolnoma iskreni, so bile to bolj
"FURRY DOORS" kot pa "FURRY WALL"
- kar ni bilo najbolj taktno - 
saj so ljudje skozi ta vrata konstantno vletavali in izletavali.


Ampak, kaj čš, na FF pač ni placa niti za FURRY WALL.
Results:
FURRY WALL, edina stvar, ki ne dobi napizda Maje Peharc
Marko Weilguny is in FURRY heaven
FURRY dreams for me please
Sanja Struna knows the FURRY WALL
Urška Honzak loves the FURRY WALL
 FURRY WALL faces ZMJK moment


In potem te zasvoji. In pustiš domišljiji prosto pot. Saj veste, tudi moj dežnik je lahko balon - eeer - hočem reči, tudi moj dežnik je lahko furry wall.

Jefe's FURRY WALL
Borisov FURRY WALL

Za konec pa še nasvet:

Words of wisdom, my friends, words of wisdom.


Ah, ko bi imel vsaj Jack Nicholson v filmu
Šajnanje FURRY WALL!


  ... ali, kot bi rekel Marko Zorko, "delajte to v moj spomin" ...




p.s.
Fotografije so iz arhiva Filofesta, lahko in najbrž pa so jih posneli sledeči osebki (kot pri rezultatih X-Factorja opozarjam na nakjučni vrstni red): Miha Špiler, Neža Rustja, Marko Weilguny, Ana Šturm + morda še kdo. It's a mystey.









nedelja, 09. oktober 2011

IZLET (A trip) ŽENSK NA ROBU ŽIVČNEGA ZLOMA

ANDREJI ZA ROJSTNI DAN
Z LJUBEZNIJO, BESEDAMI, FOTOGRAFIJAMI IN VSEM TEM.

Bil je festival slovenskega filma. In bil je Portorož. In konec septembra. Pa tudi začetek oktobra. In bilo je popolno indijansko poletje. Indijansko poletje, ki smo ga triperesna deteljica 14. FSF (Andreja, Sanja & Ana) v veliki meri opazovale bodisi izza vetrobranskega stekla, čarunalniškega ekrana ali pa iz zatemnjenih dvoran Portoroškega avditorija.
Število ur, namenjenih spanju se je vsak dan občutno manjšalo, in nenehno tekanje sem in tja, z glavo v kateri že tri dni najbolj hardcore žurerji v tej galaksiji skupaj z Zaphodom Beeblebroxom praznujejo novoletni večer, padec vseh totalitarnih režimov, rojstvo otroka in prijateljevo zaroko hkrati, je v mislih povzročalo številne kratke stike.

Indijansko poletje - Piran - nedelja, 2. oktober 20111

Zavedanje, da se bodo ti kratkostični groundhog dnevi morda končali, nas je zadelo nekje po 78-ti dvojni kavi in po 7 porciji lignjev ali po domače klavrnih kalamarov na žaru. Po vratolomnem prižiganju bakel, paničnem iskanju čistilk in po živčni vojni ob nenadnem zahtevanju poznavanja protokola. Pa po intenzivnem iskanju ljudi, ki jih ne poznamo, ampak so "pomembni", ter nenehnemu printanju neuporabnih stvari. Ah, festivalski kaos... pogrešali te bomo. In glasovali bomo za to, da se delo na festivalih kategorizira pod ekstremne športe.
Po koncu zaključne slovesnosti so tako naši možganski sistemi utripali v wicked zeleni barvi in se končno sesuli. In - popolnoma zverzirane v kriznem manegementu (hvala Filofest in FSF, za to koristno znanje) - smo izpred Avditorija kar s Kugo oddivjale tistih 400 metrov do Cocoa bara na sladoledni trip. In na reload možganskega sistema.
Temna čokolada z malino. Prava gozdna jagoda. Tiramisu...  and... RELOAD. Temna čokolada z malino. Prava gozdna jagoda. Tiramisu. In lahko si zaprl oči in za njimi ni bilo več miselnih ognjemetov in kratkih stikov. Bila je samo še prijetna dilema, ali bi morda še eno kepico tiste odlične temne čokolade z malino ali ne ... mmmmmm ... did i say dilemma? Heh. Reload, reload, reload!
Sladoledni trip je bil vsekakor odlična uvertura v še eno (tokrat po lastni izbiri) prebedeto noč. Z buteljko vina, čokolado in pogovori o nenavadnih imenih lakov za nohte, (ne)srečni ljubezni ter življenju, vesolju in sploh vsem. Nekakšen mišmaš Dekliščine, Prevzetnosti in pristranosti, Bridget Jones, Malicka in Almodovarja. Zelo za +

Reload na nedeljsko jutro se je ustavil tam nekje pri 50%. Mrzlično pakiranje v polzavestnem snu, še zadnji zajtrk in kraja sliv, hrušk in jogurtov iz hotelske restavracije, potem pa check out. Točno ob 11:00.
Via Avditorij. Pospravljanje še zadnjih stvari, ki so ostale. Prenašanje ogromnih kartonastih šahovskih figur in svetlečih kock. Kozarec poln vina in ostanki pogostitve na najbolj nenavadnih mestih. Žalostne vrtnice in še kaj.

In potem končno svoboda in sponzorska Ford Kuga, ki nam je na razpolago še cel dan. Spogled. Nasmeh. In reload se lahko nadaljuje.
Prva postaja - Fiesa. Skok v vodo. Briljantno. Preostanek stresa se vpije v ravno prav hladno modrino morja in na koži ostane le sled soli, pomešane s prijetno utrujenostjo in neprespanostjo, ki jo poizkušamo odgnati s poležavanjem na plaži. No, to zadnje nam ne uspe ravno, zato se odpravimo na kavo v Piran. Natakar se ob količini kave, ki jo naročimo trikrat zmoti pri računanju. 


Sanja Struna & K.A.V.A. - Tartinijev trg - nedelja, 2. oktober 2011

Prvi požirki kave poženejo možgansko mašinerijo. In prve postfestivalske analize pripeljejo do ugotovitve, da delovno razmerje s filmskimi festivali zna biti za filmofile precej težko, saj preprosto nimaš časa, da bi počel tisto, za kar si naivno mislil, da boš lahko - gledal filme.
In ko se učinek kave kočno priplazi tudi do najbolj oddaljenih možganskih centrov šele začnemo v celoti zaznavati čas in prostor, ki nas obdajata. In z veseljem ugotovimo, da smo se znašle nekje na sredi po morju in soncu dišečega road filma. Namesto Izleta na platnu smo dobile Izlet na morje. Dan je v svoji najboljši podobi in kulisa Pirana enostavno popolna. Kamorkoli si pogledal, si videl do konca natančno domišljen in s toplo popoldansko svetlobo osvetljen kader. Terrence Malick bi ubijal za tako svetlobo!

Piraneskno
Shine a light

Pohajkovanje po Piranu. The time was a blur. Oglasili so lačni želodčki in čas je bil za odhod. Via Postojna. Another blur... in še en briljanten filmski kader.
Štiri ženske sedijo za mizo, jedo domačo pašto in pijejo metin sirup iz Shrek kozarcev. Miza stoji ob oknu in ob vratih na balkon. Balkon gleda na zahod in na njem se zorijo platoji paradižnika. O dobri paradižnikovi letini teče tudi pogovor za mizo. Skozi prosojne čipkaste zavese pronica že opevana popoldanska svetloba in skozi trojno meglico zavese, šipe in svetlobe se vidijo pisani klinčki in cikcakasta barvasta vrv za obešanje perila. 
Lepa hvala tudi Andrejini mami, ki je božanski dan pospremila z božanskimi okusi! Domače princeske... ostajam brez besed!

Postojna, 2. oktober 2011
Andreja & Ford Kuga = popoln par :)

Vesolje se strinja :)



Odgovor na vprašanje, kako zaključiti popoln filmski dan se je ponujal kar sam. S filmskim večerom pri filmofilovskem friku. Tako smo se zapeljale še via Kranj, na movie najt at moi. Prenašanje jogijev v sobo, tuširanje, umivanje zob, klepet z Milanom, pitje čaja in selekcija filmov, ki bi jih rade gledale. Pa še en čaj in nameščanje v udobne položaje in še marsikaj tega, preden smo dejansko pristisnile na tisti play na daljincu.
Pripravljeni... pozor... in akcija! In potem, potem pa nas je seveda že po dobrih 10-ih minutah premagal spanec.
Reload je pač prišel do 100% in sitem je bilo treba zaustaviti.

Pot "domov"

Sanja, Andeja - hvala izjemen dan - it was much fun in Andreja, želim ti še več takih. Popolnih, v dobri družbi, z dobro hrano in dobrimi filmi. Tako.

petek, 02. september 2011

(S)MUG JARS ali O SKODELICAH

Pred kratkim sem v kuhinji pri svoji babici in dedku pospravljala posodo. Bila sem žalostna, malce pretresena in slabe volje. In potem sem naletela na skodelico. Tisto rdečo z belimi pikami in črnim robom ter napisom "Made in Yugoslavia" na dnu. In svet je bil kar naenkrat spet za kanček lepši in prijaznejši. Vanj so se ob pogledu na skodelico namreč ponovno naselili številni lepi spomini iz otroštva. Otroštva, ki sem ga preživljala v prav tej kuhinji.

Babičina čarobna skodelica


V kuhinji, kjer je bilo v zraku vedno obilo pare, ki iz posod na štedilniku, v katerih je že navsezgodaj zjutraj brbotalo, ni imela kam izpuhteti. V kuhinji je vedno tudi dišalo po krompirju, juhi in čebuli. In babica, tudi babica, je vedno dišala po krompirju, juhi in čebuli.
Iz skodelice z belimi pikami sem prvič pila kavo. Seveda ne tiste čisto prave kave, pač pa Kneipp ječmenovo kavo. Babica jo je vedno skuhala ogromen pisker. Črne in dišeče. In jo nato malo nalila v skodelico ter zalila z mlekom. In potem je bila skodelica polna čudovite svetlo rjave, dobre in sladke kave. In potem si vanjo pomakal bel kruh in opazoval babico, ki je poizkušala ukrotiti vse tiste lonce na štedilniku. 

Kneipp Coffee - For Rosy Cheeks


Rada imam skodelice. V njih je namreč skoraj vedno kava. Ali pa čaj. Včasih kakav. In ob posebnih priložnostih celo vroča čokolada. S smetano. In kadar je mraz okoli svoje najljubše skodelice oviješ prezeble prste in svoj nos pomakaš v dišeče hlape, ki se vijejo iz nje.
Anyhow - i am a regular (s)mug lover :) Kar pomeni, da posedujem lepo zbirko skodelic za različne priložnosti.
Trenutno, sploh pa v študioznem obdobju, ko ne gre brez ogromnih količin kave, je moja najboljša zaveznica t.i. "bristolska skodelica". I purchased my "brizzle cup" on one of my favorite streets in Bristol. Park street that is. Aaaaaah, Park Street! Ulica polna malih kavarn, restavracij in "quirky" trgovinic, ki se začne z College Green parkom, kjer je prelepa knjižnjica in mestna hiša in na vrhu katere je briljantni Brandon park, kamor sem zahajala skoraj vsak dan s knjigo v svoji torbi...
And i just love this cup. Je ravno prave oblike in velikosti in kava v njej je vedno malo boljšega okusa kot kava iz drugih skodelic. 

My "brizzle cup"






I am also very fond of my "film cup". But of course! :) Vsak pravi filmofil mora imeti tudi svojo "filmsko skodelico". Skodelico, s katero skupaj gleda vse filme in serije v vedno prekratkih in neprespanih nočeh.
Ko zunaj naletava sneg in je vse mirno in tiho in je mraz, si v ta ogromen "lonec" pripraviš vroč kakav, na premrzle noge navlečeš rdeče volnene nogavice, se zaviješ v deko in gledaš Čudež na 34. ulici (Miracle on 34th Street, George Seaton, 1947).

Moja najboljša prijateljica - filmska skodelica






Skodelica z motivom Sneguljčice in sedmih palčkov je bila doooolgo časa moja najljubša skodelica. Če se prav spominjam, mi jo je, ko sem bila še čisto mala iz Londona prinesla mami. Tako, to je bila moja prva stvar iz Londona, ki je takrat postal tudi moje najljubše mesto. In ko je mami prišla domov, je ravno zmanjkalo elektrike in sem jo lahko občudovala le v soju sveč. In zdelo se mi je, da je to absolutno najlepša stvar, kar jih imamo v celem stanovanju.

Ja, ja - vse je res - Sneguljčica in sedem palčkov :)




Zadnja skodelica, ki ji gre mesto v temle "svetišču" pa je prav posebna skodelica, ki sem jo dobila v dar od prav posebne osebe. In zato je edino logično, da se uporablja predvsem ob posebnih priložnostih. Kadar na obisk pride Nori Klobučar iz nje vedno z veseljem popije svoj čaj. In zraven prigrizne kak piškot. Res je tako britanski tale Nori Klobučar. Čaj je ob petih. In beli zajec kot ponavadi zamuja.

Skodelica iz čudežne dežele




Radi imejte skodelice. Grejte z njimi svoje premražene prste. Pijte veliko kave. In čaj ob petih. Na čajanko ne pozabite povabiti svojih prijateljev, Norega Klobučarja in nekoga, ki prinese sveže pečene piškote. Oh, yes - my friends - when you get here i'll definitely put the kettle on!


Cheers :)




sreda, 24. avgust 2011

SIR MILLIAM REPLIES

The things are good. Milan je sprejel izziv - za katerega upam(o), da bo dobil še kakšen sequel, prequel ali pa vsaj remake.
Še vedno pa je tudi je peklensko vroče. But - "the winter is coming" - says George R. R. Martin. Till then you'll just have to suck it up :P
Milan je svoj tekstič sicer objavil kar pod komentarje - vendar mislim, da si vsekakor zasluži malo bolj proper place - zato sem si ga dovolila pripopati v prispevke in ga pobarvati s par slikcami. "Cuuuz America is just so cool".
Promsied land
And now, ladies and gentelmen - directly from the US of A - SIR Milliam Mandeljc!

Milliam Goldwin Mandeljc

Millam ... the "show" is yours ...

"Torej, ura je skorajda pol desetih ponoči na TEJ strani zemeljske poloble. Tudi sam sem nekaj časa imel namen in seveda željo pisati blog, pa se bom odz(i)val kar tule:P Vsekakor Ana, all five thumbs up. Wait, that's not a thumb... 
Anyweez, z bolečim spoznanjem, da je res prav vse, kar je Ana zapisala, OK, ne bolečim, in OK ne spoznanjem, ampak ogledalom, ki ga nosim s seboj naj na tem mestu zapišem, da gre v bistvu še za nekaj likov (I have many skills!!), ki so vsak po svoje izgubljeni v svetu nestanovitnih obrazov. Ampak očitno je ta nemogoča mešanica vseeno prodrla na prve strani blogov. Just had to write that, as it sounded very milliamesque.
America, America...my dear Watson..., kaj neki naj o Ameriki zapišem? Čeprav sem morda tu šele nekaj dni, mi je že dolge 3 dni jasno, da večina stereotipov drži. (Pa precej manj stereoidov. Razen, če imajo drugačen vpliv.) Kateri to so, ne bom prav jasno zapisal, saj google translate sedaj opravi precej zahrbtno dobro delo, jaz pa tukaj potrebujem še kar nekaj poznanstev.  
Kakorkoli, če morda navržem le danajšnji utrinek kot materino dušico v čaj spokojnosti: Že zjutraj sva se v razmajanem a zvestem pick-upu s kolegico odpravila na bližnji konec rta, t.i. Point Lookout, kjer se polotok z mestom St' Mary's City tu v Marylandu prav idilčno zaključi. Nekoč vojaška postojanka krvave civilne vojne, danes zelo priljubljeno počivališče in kopališče, ki pa trenutno ne ponuja kakšnih večjih kopalnih užitkov, saj po njem plava cela vojna odprava meduz.

Jellyfishez :)

Prav na tem polotoku so se tla prvič stresla. Majale so se skale. Oz. skalice. Potresek. Prvi potresek v tem delu ZDA po mnogih desetletjih, kot sem izvedel kasneje.
Oz. če skrajšam to burno stihijo narave na njihova poročila: According to the BRAKING NEWS: An earthquake with a preliminary magnitude of 5.9 struck near Washington, D.C. The Pentagon has been evacuated, CNN reports. "When the building began shaking rather violently, hundreds of people began streaming out," she said, because many people thought that the building was under attack.
Ali kot sem to doživel jaz: According to a man down at a pier where I was at the time: "It 'as the most sceaaaaary I felt all my l'ife". Beri z naglasom. Močnim naglasom. 
Nekateri pripisujejo ta potres trenju v zemlji. Spet drugi razlog za to vidijo v moji nervozi. Kaj pa vem. Zabava me.

Hehe - res se nisem mogla upret :D

V vsakem primeru bom še kar nekaj časa 'rollin on the river', St' Mary's River that is, in ne rollin in the deep Adele way. I like her tho. 
Upam, da koga ne moti moja slonglešina. If it does, Ana je začela z njo. Če še vedno, walk away, Billie Jean, walk away. Or I'll go Ike on you. 
Anyways, I have much more to say, my dear commoners, but suffice it should. For now. We'll see."

Soon.

Modestly yours, Milliam.

torek, 23. avgust 2011

"WHERE THE WILD FRIENDS ARE"

Tole je za Milana. Milana Mandeljca. Milliama the Bold of Steinskega. Za Dumbledorja in Sivega vešča, za Tino Turner in Michaela Jacksona. Za dobrega prijatelja, ki ga nabolje opiše tale citat (hvala Andreja!): "I am free of all prejudices. I hate everyone equally." (W.C. Fields)

In ja, ljudje, layout bloga je Pink! Pink in matching. Go figure. Na začetku sem se tolažila s tem, da me najbrž vse skupaj spominja na barvo lubenice ... ker je zunaj pač peklensko vroče ... no, saj znate sami potegniti povezavo med enim in drugim. Potem pa še s tem, da se ta barva res lepo poda k Milanovim očem. 
Ampak, če povem po pravici, je bilo odločanje med neštetimi barvami res totalno travmatično (too many choices!) in mi je vzelo čisto preveč časa. Sploh zato, ker se je na koncu izkazalo, da je pink layout (s katerim sem "za šalo" začela) v bistvu res še najbolje izpade. No, res pa je tudi, da v mojem lajfu ni prav veliko roza barve, tako da je imelo morda prste vmes tudi moje nezavedno. Okej, okej - i admit it - monsters made me do it!
Ja, in tako je to, ko rečeš, da boš pisal blog o drugih ljudeh, potem pa nakladaš samo o sebi :P

Obstaja več razlogov, zakaj je Milan - pardon sir Millam - pravzaprav briljantna izbira za moj prvi zapis. Najočitnejši razlog je zagotovo ta, da je Milan šolski primer uglajenega ekscentričnega posebneža, ki mu lahko zavida marsikateri "quirky" filmski karakter. Za svoje dobro je peveč pameten (in glasen). Oh, and I've always wanted to - say that - Milan je fant, ki je preživel - srečanje s Hellen Mirren (ki je bila v bistvu Maggie Smith in disguise).
Je totalni fan Tine Turner, Michaela Jacksona in svoje Superbabice, pri kateri v Bohinju ponavadi preživlja svoje počitnice. Njegova shizofrena osebnost je tako logično razcepljena med današnjo "drama queen" osebnostjo (ki enkrat prevzame podobo Tine, drugič pa Jacksona - se razume) in včerajšnjim "zagamanim" bohinjskim hribovcem, ki nas žene navkreber in nas sili jesti pelin. Predvsem pa "his viscious highess" ne sme manjkati na nobenem žurčiču, saj je prava zakladnica zares obskurnih vicev, poleg tega pa nas vedno in posvod zalaga tudi z novimi epozodami of the "The Grandma Theory".


Ne vrjamete? Well then, look at the f****** picture! Mhm, i think so to :P

HVH (his viscious highess) Milliam the Bold of Stein


Med ostalimi razlogi lahko med drugim navedemo dejstvo, da je Sir Milliam already "almost famous". Tako - ni še čisto zares slaven - ampak je pa na dobri poti. Spoh, če prepričamo Žigo Virca, da začne snemati sequel Mr. Beana. Pred kratkim pa je njegovo veličanstvo odfrčalo na študijsko izmenjavo v US of A. Natančneje v Maryland. Kar je super, saj to pomeni, da ga zaradi tega zapisa nihče ne bo mogel (vsaj ne v živo that is) zafrkavati :P. In ker se zaradi, mislim, da se reče "forces of nature" nisem uspela še v tretje posloviti od njega naj bo to moj "uradni" hug & kiss & slap goodbye.
Ravnokar pa sem opazila, da se mi s tem izhodiščem ponuja tudi lepa možnost, da Milana prepričam v to, da o svojem rezidiranju v deželi koruze (tudi tiste popokane) prispeva kako svojo prigodo, zapakirano v zanimivo zgodbo in začinjeno z McMilan humorjem? Da bomo še malo internacionalni. In socialni. In da te ne bomo preveč pogrešali :)
Ah, pa da ne pozabim, lepo pozdravi Lorelai, Kirka in Miss Paddy, ko si že ravno v obljubljeni deželi ;)

And - YES - you are! :D




p.s. (bralci) sprejemam tudi predloge za naslednje "portrete" in slovnične popravke
p.p.s. (Milliam) lots of fun and watch your mouth over there! ;)


Cheers peoplez!