sreda, 29. februar 2012

O SREDNJEEVROPSKIH INTELEKTUALCIH

Ali o tem, kaj me je naučil Marko Zorko

Nekdanji ministri se sporazuma ACTA ne spominjajo
(Alzheimer Blues: Delo, petek, 3. februar)

AD acta
(Peter K. in njegova resnica)

Tam nekje, v gimnazijskih letih, ko je vse še dišalo sveže in nedolžno, malo pa tudi po kredi in umazani, zakisani gobi za brisanje table, se mi je zazdelo, da ne moreš biti pravi intelektualec, če ne bereš Mladine. Tovrstne ideje so me sedaj sicer (malo) minile. So pa prišle - tudi po zaslugi prvih - druge. In samo čas bo pokazal, če so kaj boljše.
Tako sem se, kot vsaka "zaresna" bralka, naročila na ta univerzalni "slovenski tednik za neslovence, spolne iztirjence in antikriste", za katerega zelo močno sumim, da je nekaj let kasneje pripeljal moje možgane do odločitve za študij sociologije.
Da pa vse ni preveč romatično in lepo, poleg tedenskega odmerka zanimivega branja vsake tri mesece pride tudi položnica. Te petletke ... eeeeer ... hočem reči tromesečja, se mi sedaj, ob raznovrstni zbirki "plačilnih obrazcev", ki se sicer vsak mesec znajde v domačem kaselcu, zdijo kar posrečen sistem. Vsaj za dva meseca namreč lahko pozabiš na to, da moraš plačati ŠE eno stvar.
Tako je torej položnica za Mladino postala moja prva prava (odraslalike) položnica, ki sem jo plačevala. Še pred tisto za tulifon. Ne, tulifon je bil v tistih časih (in res se mi zdi cool, k lah napišem v tistih časih! Crazy stuff!) še na kartice. Ker še ni bilo đabesta. In na karticah so bile ptice. Ker s pticami si delimo nebo. In potem si zgrožen, ko se zaveš, da na pamet ne znaš več odrecitirati Povodnega moža (btw, zakaj se reče povodni in ne podvodni mož?), spomniš pa se še vseh frikin sloganov za Mobitel. Brainwash alert!
Čeprav - kdo pa sploh rabi Prešerna in Poezije, če ima lahko Zorkota in Mladino? Pa mobitel. In ptice. Seveda. Ne smemo pozabiti na ptice.

© Tomaž Lavrič

Skratka, z Mladino je prišel tudi Marko Zorko. Kot nekakšen (anti)junak mojih zmedenih najstniških let, ki mi je pokazal, kako misliti številne stranpoti v "intelektualno neodvisnost". Kar pravzaprav zelo uspešno počne še danes oziroma z vsakim ponovnim branjem.
Najin "vikend paket" je temeljil na Einsteinovi maksimi "education is what remains after one has forgotten what one has learned in school.". Vsak petek popoldan sem tako lahko po hitrem postopku pozabila vse, kar sem se naučila v tistem tednu (še posebaj temeljito sem pozabila vse, kar sem se naučila pri matematiki) in potem, potem so bili moji možgani wide open za veliki pok.
Branje Zorkotovih kolumn je bil namreč neskončno zabaven noroklobučarski roller coaster vsakodnevnih in intimnih informacij, pomešanih z aktualnimi dogodki, visoko politiko ter vaškimi čenčami. Do podtankosti premišljene in virtuozno povezane štorje so bile lično zapakirane v berljivo in uporabniku prijazno enostransko kolumno in začinjene z zvrhano mero nekonvencionalne domišljije ter prvovrstnega humorja. Užitkarsko branje, ki je v tvoji glavi še dolgo zatem in ponavadi v povezavi s kakšno drugo informacijo, ki se je ravno opotekla mimo, v tvojih možganih eksplodiralo v popolnoma nov svet oziroma miselni set.

Pred kratkim so pri Dnevniku razglasili lestvico najboljših kolumnistov. Kar je seveda - vsaj kar se tiče takih in drugačnih lestvic - v bistvu popolnoma brezveze (iManiac Marko Crnkovič ftw??!), mi pa kljub temu kar lepo služi za izpeljavo sledeče ugotovitve. Namreč, da so Zorkotove kolumne, ne glede na to, da je sam že kar lep čas "six feet under", še vedno daleč najbolj duhovita, brezkompromisna, kompleksna, kritična in boleče aktualna slika fizičnega in psihičnega stanja v naši prepišni alpski dolini.

Za vse, ki potrebujejo dokaz ali prvi izgovor za obsežno citiranje Markota Zorkota:


"Dragi Dedek Mraz! Prinesi mi, prosim, novo vlado.
P. S. Tudi letos sem bil zelo priden."

(France Cukjati, 7 let) 


"Kot žrtve smo padli v boju za vas."
 (Iz muzikala Ne joči, Peterle!)

Res je, tako več ne gre! Dal sem na kup, kar se je do danes (sreda) nabralo, in nimam nič v rokah. Materiala je, kolikor hočeš, smisla pa nobenega. Ničesar, kar bi spominjalo na politično oceno, analizo ali vsaj dvodimenzionalni opis stanja. Ena sama jamrarija, bi rekla moja babica. Kot da se je pot k svetilniku na vrhu sveta končala na mostu vzdihljajev.
Da so volilci izrazili svoje nestrinjanje z vlado, je očitno, zakaj tako, pa še niso vzeli.
Da se o njej grdo govori, da se laže, da se natolcuje in rovari - to niso razlogi, to so okoliščine, v katerih se pač bolj ali manj udobno dela. Danes ne bomo vladali, ker dežuje, danes ne bomo vladali, ker smo v psihični krizi, danes ne bomo vladali, ker imamo PMS.

Življenje ni potica! ...

 © Tomaž Lavrič

... Šank bo imel seveda še veliko idej. Igrale se bodo simultanke. Vlada predlaga zaupnico in koalicijske stranke po dogovoru glasujejo proti, ker bi jim bilo lepše v opoziciji - ohranijo pa tudi lep obraz, znamo nositi odgovornost, postavljamo nove moralne kriterije itd. - opozicija pa spregleda manever in v kompletu z dodatki glasuje za zaupnico. No, potem pa opozicija v celoti prevzame že narejeno vlado s predsednikom vred - zakaj ne, če je tako dobra, da so jo podprli, njihovi pa so se jim odpovedali?
In Cukjati razglasi v parlamentu konec državljanske vojne, ki se, hvala bogu, sploh ni začela.
Ah, zakaj nimajo politiki več smisla za teatrske preobrate!

Mogoče bi moral vlado prevzeti režiser Janez Janša?


Iz kolumne Mile jere in cvilimožek ali Noč dolgih nosov

In tako je Marko Zorko postal moj nesojeni "zen master". You know - may the force ... eeer ... i mean knowledge and all that jazz ... always be with you. Tako pač je. You just have to have that person. Your person. The person.
Nekoga pač, za kogar vrjameš, da ve, za kaj pravzaprav v življenju gre. Nekoga, ki zna z enim samim samcatim stavkom prignati tvojo misel do roba, do tistega zidu ki je tako dolgo ves trden in neprebojen stal v tvoji glavi in ga z njo sestuti v prah.
Skratka, res gre za docela genialnega človeka. Za človeka, za katerega si želim, da bi ga bolje (s)poznali tudi drugi. Še posebaj tisti, ki zanj sploh še niso slišali.
In zato, ker si želim in upam, da bi morda pomagal sesuti še kak zid v še kaki mladi betici in vrjemite, to zna res dobro, mu na tokratnem blogu prepuščam kar zajeten kos prostora. Saj veste, kako se včasih pritožujemo, da še nimamo prevedenega vsega Montaigna, pa Deleuza, pa teh in onih pomembnih mislecev in filozofov. Ja pa kaj. Drugi pa nimajo prevedenega Markota Zorkota. Buhu.
So, read him! And read him again. And again.


Kajti, če Bog res je in če je vsemogočen, in vserazumevajoč,
potem bo razumel tudi to, da ga ni.
Marko Zorko: Mein Kampf

Musilmani prihajajo!
Pa kaj, kristjani so tu že dva tisoč let, pa smo nekako preživeli.
 Iz kolumne Ruta je orožje, daj si jo na glavo

Na sliki: God with (meat)balls.

Če bi morala izbrati eno samo stvar, ki se je ob branju Zorkota najbolj vtisnila v, če temu lahko tako rečem, "dno moje duše", bi bilo to zagotovo spoznanje, da se mi do neskončnosti upira to, da nekdo zahteva, da naj v nekaj vrjamem, pri tem pa mi še zapove, v kaj je treba vrjeti. Da mi nekdo ne da priložnosti, da se sama odločim, v kaj bom vrjela in v kaj ne. 
Sovražim take in drugačne ideologije. Še posebaj tiste, ki nam želijo dopovedati, da so stvari črno-bele, da obstaja nekaj, čemur lahko rečemo pravilno in nepravilno mišljenje in da se svet deli na dobre in zle. Rečeno z Zorkotom, pri ideologiji gre vedno "za borbo med dobrim in zlim, pri čemer se dobro in zlo včasih zamenjata, smrt pa ostane."


Sveti možje

Pri ukinitvi Božička in ustanavljanju dedka Mraza je bilo najbolj
smešno to, s kakšno resnostjo so se odrasli, iz historičnega
materialzma narejeni in vzgojeni ljudje, ukvarjali z izničenjem
starih in s promocijo novih pravljičnih bitij.

In nič manj smešno ni danes, ko se prav tako odrasli ljudje ukvarjajo
s tem, kako vreči s prestola dedka Mraza in in spet ustoličiti Božička.

Pokaže se namreč, da so samo odrasli tisti, ki resnično vrjamejo tako
v Božička kot v dedka Mraza - kako bi sicer jemali pravico do obstoja
nekomu, ki ga ni


Marko Zorko: Mein Kampf

Vedno pa mi je bilo pri srcu tudi njegovo natančno seciranje in demistificiranje smisla ter vztrajno dajanje pomena nesmislom. True thinking involves contradiction. Everything else makes sense, pravi nekdo, katerega um prav tako globoko spoštujem. Strinja pa se tudi malo bolj pesniško navdahnjen Paulo Coelho, ki je pred kratkim zapisal tole; Enjoy your doubts. Our souls feed off mysteries.


RETHINK

Že nekajkrat smo rešili voziček iz rok čistilcev dežele, edinih,
ki se ravnajo po modernih načelih in zrejo v prihodnost, skrbijo
za reciklažo in za varčno ravnanje s surovinami in energijo, kajti
z vsakim kilogramom železa, ki ga rešijo, je manj toplogrednih
plinov iz jeklarn.
Tukaj jim pravimo cigani, njihov poglavar pa je Al Gore.


Nekaj mora biti narobe v temeljih našega razumevanja sveta.
Včeraj preberem na vabah proti mravljam:
"Uničuje tudi mravljišča. Vsebuje okolju prijazno učinkovino." 

Mravlje, slabo novico imam za vas. Ve niste okolje.

Iz kolumne Svinčeni časi ali Kam so vsi medvedki šli




Za "konec" pa še ena izmed meni ljubih zorkastih zgodb. Naslovna zgodba pravzaprav. O tem, kako torej postanemo srednjeevropski intelektualci? I, z branjem Markota Zorkota seveda! Smajli.
Sicer pa sam pravi nekako takole:
... "Turek škili čez mejo - packa, da ga ni sram!" Tako je bojda pisalo v nekem političnem uvodniku, ki so ga brali naši staro- in mladoslovenci v časih, ko je bilo naše glavno mesto Dunaj, na katerega duri so res nekoč potrkali ljuti Turki, pustili v taboru nekaj vreč kave in potem šli nazaj po isti poti. Tisto kavo pa so potem Dunajčani spražili, nastale so kavarne in iz njih so se razvili srednjeevropski intelektualci, ki imajo po izpovedi nekega našega žurnalista podolgovate obraze in neumite, štrenaste lase. Pogledam v ogledalo in res vidim takega intelektualca" ...


 Marko Zorko  
Ogledalo srednjeevropskega intelektualca.

Če zadevo brez prave potrebe malo zakompliciramo in razširimo (zakaj pa ne), lahko rečemo, da za oblikovanje srednjeevropskega intelektualca (tako kot za vsak drug recept) potrebujemo nekaj ključnih sestavin.

Za osnovo oziroma testo (v srednjeevropskem prostoru) potrebujemo:
Vsaj enega ljutega Turka z gnilimi zobmi, še bolje pa se obnese kar cela vojska "barbarov" v norčevsko rdečih hlamudračah, s turbanom na glavi in ukrivljeno sabljo v roki. Z njegovo pomočjo oziroma v odnosu do njega kot drugega, drugačnega, barbarskega se naša, tako individualna kot kolektivna identiteta zgnete in oblikuje do primerne trdnosti in stabilnosti.

Za nadev (ki definira osnovo in ji da pravi vonj in okus) potrebujemo:
Kavo. Velike, enormne, nepregledne količine kave. Nujno ob predpostavki, da se je prej zgodil proces pozabljenja oziroma izbrisa dejstva, da so nam ta eliksir življenja na domačem pragu pustili prav Turki.
Kavo tako individuumi kot kolektivitete potrebujejo oziroma potrebujemo, da zjutraj lahko najprej premaknemo eno nogo pred drugo in nato zaženemo svoje miselne sisteme. Brez kave se danes ne bi zgodilo nič. Če bi nam države pridelovalke kave za malo daljši čas popolnoma blokirale dostavo tega življenjskega eliksirja, bi se naša družba sesula na prafaktorje. Pitje kave je tako ali drugače tudi ključni socializacijski moment, ki vključuje posameznika v družbo in ki oblikuje vezi med kolektivitetami. Slovenci še predobro vemo, da je skodelica kave oziroma odsotnost le-te lahko skrajno usodna zadeva.


Pravzaprav je čudno, da na Slovenskem sploh še kdo kavo pije.
Toliko stresa kot so nam ga namesto arzenika natresli v Skodelico
kave, ki jo je Cankar tako po nemarnem zavrnil in jo potem razlil po
vsem narodovem telesu, bi težko našli še kje v svetovni literaturi.
Dostojevski, na primer, je moral za take učinke uporabiti sekiro.

In mislim, da bi bilo dobro, ko bi otrokom predstavili tudi
nestresnega Cankarja, ki zagleda mater s skodelico kave in pravi takole:

"O, lej jo, baburo, kavo mi je prinesla, pa glih zdaj, ko je
hotel Milan Mileno tam mal pomečkat, ampak cenim te vaše
betežne noge, ki so vas prinesle, aj, aj, krčne žile, ni za pogledat,
pa dajte no to čolobodro, ki ji pravite kava, in bog z vami!"

Evo, nobene travme, tako pa je težka, težka, jaz bi rekel kot
Šalamun za gobice, težka je ta kava v božjo mater!

Sicer pa mislim, da bi mu morala tisto kavo v glavo zabrisat,
pa bi imeli pravo moralko o prebujajoči se emancipirani
ženski ob koncu 19. stoletja.

Courtesy of Marko Zorko in skoraj dvakrat polite skodelice kave. 


Nazadnje pa potrebujemo še primeren "inkubator", v katerem nato zmes zgoraj omenjenih sestavin lahko vzhajamo, kuhamo, pečemo, dušimo, pregrevamo, skušamo, pokušamo in okušamo. Potrebujemo tisto pravo in ravno prav toplo mesto pod svobodnim soncem, ki nam omogoči, oziroma nam da obilo priložnosti, da uresničimo svoje sanje. Kar vprašajte Freuda, pa vam bo potrdil, da je temu res tako.

Če torej povzamem, srednjeevropski intelektualec lahko postaneš v treh korakih; najprej se moraš oblikovati v osebnost, nato se moraš socializirati, nazadnje pa moraš še najti svoj prostor pod soncem. As you can see, ne gre ravno za crème brûlée. In načeloma bi vsak, brez večjega napora, lahko postal srednjeevropski intelektualec. Ampak temu ni tako. No, to pa je vsekakor že tema za kdaj drugič.

In, kar mi je strašansko všeč je to, da je vse, kar sem ravnokar napisala o srednjeevropskih intelektualcih lahko popolnoma res in hkrati popoln bullshit.
It's so good to be human.



Recept vseh receptov, tisti, zavoljo katerega so
nastali vsi drugi recepti - kako pripravimo življenje

Najprej je bila Zemlja pusta in prazna in duh po zažganem je plaval
nad vodami... Potem pa se je na mrtvem planetu, piše Stanislaw
Lem v Zvezdnih dnevnikih Iljona Tihega, ustavila tarrakanijska ladja,
ker so se ji zaradi pokvarjenih hladilnikov spridila živila. Na ladji
sta bila dva vesoljca, lopova in potepuha Spot in Pogg. V pijanosti se nista
zadovoljila samo z običajnim onečiščenjem, ampak sta na njem razvila
zločinski biološki razvoj. Na mrtvo skalo Zemlje sta zlila šest sodov grenkega
želatinastega kleja in dve konzervi pokvarjene albuminaste paste, primešala
fermentirano ribozo, pentozo in levulozo ter polila s tremi velikimi
zajemalkami aminokvasa, nakar sta nastalo kašo mešala s premogovo
lopatico, ki je bila krivljena v levo, zaradi česar se beljakovina prihodnjih
zemeljskih bitij obrača v levo. Pogg, ki je imel močan katar, je nato
namerno kihal v plazmično zmes in jo s tem okužil z bolezenskimi virusi ter se
krohotal, češ da je tako vdihnil "sakramenskega duha" v nesrečni evolucijski zakvas.

Marko Zorko: Knjiga mrtvih


 
p.s. kdor ugotovi, kakšna je povezava med ACTO in Markotom Zorkotom, ga peljem na kavo. In pa, Katarina Krapež (yes, ZMJK, I said her name again!), dobro veš, da tega bloga ne bi bilo brez tebe. Hvala, hvala & hvala ti še enkrat!