petek, 02. september 2011

(S)MUG JARS ali O SKODELICAH

Pred kratkim sem v kuhinji pri svoji babici in dedku pospravljala posodo. Bila sem žalostna, malce pretresena in slabe volje. In potem sem naletela na skodelico. Tisto rdečo z belimi pikami in črnim robom ter napisom "Made in Yugoslavia" na dnu. In svet je bil kar naenkrat spet za kanček lepši in prijaznejši. Vanj so se ob pogledu na skodelico namreč ponovno naselili številni lepi spomini iz otroštva. Otroštva, ki sem ga preživljala v prav tej kuhinji.

Babičina čarobna skodelica


V kuhinji, kjer je bilo v zraku vedno obilo pare, ki iz posod na štedilniku, v katerih je že navsezgodaj zjutraj brbotalo, ni imela kam izpuhteti. V kuhinji je vedno tudi dišalo po krompirju, juhi in čebuli. In babica, tudi babica, je vedno dišala po krompirju, juhi in čebuli.
Iz skodelice z belimi pikami sem prvič pila kavo. Seveda ne tiste čisto prave kave, pač pa Kneipp ječmenovo kavo. Babica jo je vedno skuhala ogromen pisker. Črne in dišeče. In jo nato malo nalila v skodelico ter zalila z mlekom. In potem je bila skodelica polna čudovite svetlo rjave, dobre in sladke kave. In potem si vanjo pomakal bel kruh in opazoval babico, ki je poizkušala ukrotiti vse tiste lonce na štedilniku. 

Kneipp Coffee - For Rosy Cheeks


Rada imam skodelice. V njih je namreč skoraj vedno kava. Ali pa čaj. Včasih kakav. In ob posebnih priložnostih celo vroča čokolada. S smetano. In kadar je mraz okoli svoje najljubše skodelice oviješ prezeble prste in svoj nos pomakaš v dišeče hlape, ki se vijejo iz nje.
Anyhow - i am a regular (s)mug lover :) Kar pomeni, da posedujem lepo zbirko skodelic za različne priložnosti.
Trenutno, sploh pa v študioznem obdobju, ko ne gre brez ogromnih količin kave, je moja najboljša zaveznica t.i. "bristolska skodelica". I purchased my "brizzle cup" on one of my favorite streets in Bristol. Park street that is. Aaaaaah, Park Street! Ulica polna malih kavarn, restavracij in "quirky" trgovinic, ki se začne z College Green parkom, kjer je prelepa knjižnjica in mestna hiša in na vrhu katere je briljantni Brandon park, kamor sem zahajala skoraj vsak dan s knjigo v svoji torbi...
And i just love this cup. Je ravno prave oblike in velikosti in kava v njej je vedno malo boljšega okusa kot kava iz drugih skodelic. 

My "brizzle cup"






I am also very fond of my "film cup". But of course! :) Vsak pravi filmofil mora imeti tudi svojo "filmsko skodelico". Skodelico, s katero skupaj gleda vse filme in serije v vedno prekratkih in neprespanih nočeh.
Ko zunaj naletava sneg in je vse mirno in tiho in je mraz, si v ta ogromen "lonec" pripraviš vroč kakav, na premrzle noge navlečeš rdeče volnene nogavice, se zaviješ v deko in gledaš Čudež na 34. ulici (Miracle on 34th Street, George Seaton, 1947).

Moja najboljša prijateljica - filmska skodelica






Skodelica z motivom Sneguljčice in sedmih palčkov je bila doooolgo časa moja najljubša skodelica. Če se prav spominjam, mi jo je, ko sem bila še čisto mala iz Londona prinesla mami. Tako, to je bila moja prva stvar iz Londona, ki je takrat postal tudi moje najljubše mesto. In ko je mami prišla domov, je ravno zmanjkalo elektrike in sem jo lahko občudovala le v soju sveč. In zdelo se mi je, da je to absolutno najlepša stvar, kar jih imamo v celem stanovanju.

Ja, ja - vse je res - Sneguljčica in sedem palčkov :)




Zadnja skodelica, ki ji gre mesto v temle "svetišču" pa je prav posebna skodelica, ki sem jo dobila v dar od prav posebne osebe. In zato je edino logično, da se uporablja predvsem ob posebnih priložnostih. Kadar na obisk pride Nori Klobučar iz nje vedno z veseljem popije svoj čaj. In zraven prigrizne kak piškot. Res je tako britanski tale Nori Klobučar. Čaj je ob petih. In beli zajec kot ponavadi zamuja.

Skodelica iz čudežne dežele




Radi imejte skodelice. Grejte z njimi svoje premražene prste. Pijte veliko kave. In čaj ob petih. Na čajanko ne pozabite povabiti svojih prijateljev, Norega Klobučarja in nekoga, ki prinese sveže pečene piškote. Oh, yes - my friends - when you get here i'll definitely put the kettle on!


Cheers :)




3 komentarji:

  1. Še en čudovit prispevek, Ana! Malo več časa moram posvetit svojim skodelicam, enkrat moramo pa itak naredit čajanko. :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Odličen blogopis, Ana! Super, res! Jaz imam tudi "posebne" skodelice in na vsako sem zelo navezana. Čisto drugače kot s krožniki, na primer, ali kozarci...skodelice oz. šalce imamo morda raje zato, ker jih lahko objamemo in so veliko bolj priročne, kot druga posoda. Mislim, da niso za v "javnost", so celo nekoliko sramežljive, zato ne marajo, da jih prenašamo kamorkoli. Ne vem točno, ali smo mi navezani naje, ali one na nas. Sem ljubosumna, če kdo pije iz moje, občutek imam, kot da so mi jo ukradli ali celo, da me vara. Posebno ena malo manjša in bolj fina je moja Osebna (Bog ne daj, da jo kdo rabi razen mene). Spremlajla me je tretji letnik faksa, zdaj je za doma, obvezno z napisom "Cortina", bele barve s srebrnim robom in je za V.S.E. od čaja do Radenske, redko kava, morda kamutovo ali mandljevo mleko...ITD.

    OdgovoriIzbriši
  3. @Sanja - Najlepša hvala, Sanja! In čajanka - sem zelo za + :)

    @Alenka - Alenka! Res me veseli, da ti je všeč moj blogopis (super beseda, BTW) ... sploh, ker vem, da so tvoji kriteriji kar visoki in zahtevni ;)
    In res je lepo vsake toliko časa "slišati tvoj glas" :)
    In ja, skodelice so res nekaj posebnega. In o tem, zakaj je temu tako, bi se dalo kar precej filozofirati (morda nama celo uspe kdaj, ob skodelici kave :)).
    Na prvo žogo bi jaz rekla, da jih imam osebno rada predvsem zato, ker me spremljajo ob veliko mojih najljubših opravilih. Ob jutranji kavi, ob gledanju filmov, branju knjig in časopisov, ob učenju, kofetkanju ali čajčkanju in neskončnemu čvekanju s prijatelji. Z njimi povezujem veliko mojih lepih spominov in zanimivih pogovorov - dooolgih, osebnih, globokih, filozofskih in brezveznih pogovorov, ko sedoč na balkonu, za mizo, na tleh ... in s skodelico v obeh rokah pozorno najprej poslušaš, nato malce premlevaš, kar si slišal, nato pa odložiš skodelico in začneš odgovarjati :)
    Ne vem zakaj, ampak poslušanje nekoga s skodelico v obeh rokah, ko sediš nasproti njega (po turško) je res tako naravno stanje :)

    OdgovoriIzbriši