ponedeljek, 04. junij 2012

WALK-ABOUTS

URBANO UBRANI DIALOG Z LJUBLJANSKIMI ULICAMI

"Pay attention while walking, your blog update can wait."
(če ste se slučajno spraševali čemu blogovski mrk)

Včasih, na kak popolnoma do zadnje minute zabookiran dan, pridem v Ljubljano že zelo zgodaj. In včasih se mi potem zgodi, da mi tam nekje okrog devete, med prvim sestankom in tretjo kavico najprej za dan ali dva prestavijo naslednji sestanek, nato odpovejo tretjega, kolegu ali kolegici, s katero sem bila zmenjena za kosilo pa se zgodi ravno obratno in kar naenkrat nima več časa za srečanje. In potem se tako, se pravi včasih, človek znajde v nekakšni "časovni špranji". Ali bolje rečeno v prijetni praznini nepričakovano podarjenega prostega časa.
Na lepem se znajdeš v trenutku, ko ti ni treba narediti čisto popolnoma ničesar. Niente, nada, zero. Tisti, sicer domačni a povečini zoprni nimbus nad tvojo glavo, iz katerega stalno dežuje kopica (še) neopravljenih dolžnosti in neskončnih opravkov preprosto izpuhti. Nebo se zjasni in čas je kar naenkrat samo tvoj. Toliko ga je, da ga lahko zajameš z veliko žlico ali pa na široko razpneš jadra in z njegovim počasnim tokom zapluješ pod modrino neba.

Dons ga bom zabluzu @ Nazorjeva

Zdi se mi, da so taki "podarjeni" trenutki prostega časa prava pravcata darila našemu življenju. Oziroma šele ko se znajdemo v tovrstnih "časovnih špranjah", se lahko v celoti zavemo, kaj življenje sploh je. Okej, okej, preden se preveč zafilozafuram in se zgubim v razglabljanju o nečem iz česar se potem ne bom mogla zmazat, bom raje zastavila par malo drugačnih vprašanj.
Ali se vam kdaj zgodi, da zgrešite kak dan, teden ali pa tudi mesec?
Saj veste, ko se poskušate spomniti, kaj ste počeli kake tri tedne nazaj, pa nekako niste popolnoma prepričani, da se je ta teden sploh zgodil oziroma odvil? In nekako sumite, da so vam ga izpod rok in nog ukradli nepridipravi oziroma, da ste ga, zatopljeni v svoje delo in običajne opravke pravzaprav popolnoma spregledali? In se vam potem včasih zazdi, da se vse odvija čisto prehitro in dnevi le še instantno sledijo eden drugemu? Da nimate več časa za en globok vdih in izdih ter za tisti neobremenjen, nedolžen otroški pogled na stvari, ki vedno in v vsem lahko najde nekaj novega, svežega in fascinantnega?

V bližini pekarne Miš Maš


Ne, ne, ni še konec vprašanj. So, just bare with me a bit longer, please. Zanima me še, kdaj (kdaj za vraga!) ste si nazadnje vzeli čas za to da bi počeli popolnoma nič? Kdaj ste se nazadnje sprehodili skozi mesto kar tako brez obvez? Brez tistega spotoma? Spotoma, ko grem v mesto, v službo, iz službe, na faks,... pa pa lahko skočim še na pošto po tiste znamke, pa v trgovino, da kupim malo kruha za zvečer. Oh, pa nujno moram pogledati tudi... Nujno?
Kdaj ste nazadnje v mesto šli po neustaljeni poti in ne po tisti, po kateri hodite vsak dan in najbrž prav zaradi tega ne opazite več ničesar, kar je na njej? No, kdaj? Mhm, tudi jaz na ta vprašanja lahko odgovorim samo s skomigom ramen. Zelo redko se namreč odpravim po kaki neustaljeni trasi. Zato, ker grem vedno po isti poti. Ker je najkrajša. In ima najmanj semaforjev. In ker se mi vedno mudi.
Tako je to, ko se nam vedno in povsod mudi priti iz enega konca na drugega. In potem drvimo, ponavadi z iPodom na ušesih, zatopljeni v neskončen seznam opravkov ki se rola v naši glavi. Po ulicah pohajamo kot zombiji. Napol mrtvi in slepi, kot da smo pozabili na to, kakšen privilegij je, da stvari lahko opazujemo, jih vidimo, občudujemo ter jih aprišiejtamo, ker preprosto so.
O mestih pravzaprav zelo malokrat razmišljamo kot o krajih ki nam s svojo lepoto in čarobnostjo lahko vzamejo dih, sploh če v njih živimo ali delamo. Pogosto sploh ne začutimo živahnega vsakdanjega utripa in prijaznega mestnega okolja, ne opazimo večerne svetlobe, v kateri nekatere stavbe prav zablestijo ali pa novih trgovinic in kavarn, ki so se naselile na mestne ulice.

Ste na Trubarjevi kdaj opazili, da lahko dobite
tri kepice sladoleda za 1 evro? ;)
Tudi če vi ne opazite stvari, so stvari, ki opazijo vas :p

Zato sama neizmerno rada padam v tovrstne časovne luknje. Svet se v njih obrača z bolj ležernim tempom, ki mu daje povsem drugačen utrip. In ko se ti ponudi trenutek, da stopiš iz matrice vsakodnevnih opravkov in premišljevanj lahko v miru zapreš oči, se ustaviš ter globoko vdihneš in izdihneš. In ko odpreš oči, se podobe, ki jih vidiš zjasnijo, njihove oblike pa postanjo bolj ostre in vidne. Hkrati se sprostijo tudi tvoja čutila, ki so kar naenkrat mnogo bolj dovzetna za vsa mogoča občutja, od temperature, barv, vonjev, zvokov in še česa.
Na nek način se odpreš okolici in tvoj utrip se sinhronizira z utripom ulice, po kateri pohajkuješ, z zvokom kavnih skodelic, ki se vračajo na svoje krožničke, s šepetom vetra, ki se pogovarja s krošnjami dreves, z zvokom tisočih korakov, ki odmevajo od tal. Šele takrat opaziš, kako svojevrstno mesto živi in diha. Kako se konstantno spreminja in valovi. In kako zelo rado ima, da ga ljudje opazijo in občudujejo.

Čisti viri energije @ Stara elektrarna
Pony Mafia @ Trubarjeva
Are you?

In kadar imam to srečo, da padem v kako izmed tovrstnih časovnih lukenj se najraje odpravim na brezciljno pohajkovanje, na katerem se prepustim toku korakov in misli ter se se igubljam in najdevam tako na ulicah kot v svojih mislih. Sprehod se mi čisto zares zdi eno izmed najboljših stanj za dialog. Za dialog s samim sabo, s svojimi mislimi in občutji, za dialog s prijateljem, ki hodi ob tebi ali za dialog z naključnim osebkom, ki si ga ravno srečal na mestnem trgu. Za dialog z drevesi, pa s pticami in z oblaki ki se nad tabo sprehajajo čez modrino neba. Za dialog s stavbami in ulicami, po katerih se sprehajaš. Za dialog z arhitekturo. Sprehod je enostavno prijeten klepet z življenjem, ki te obdaja in del katerega si.

Simpatičen primer dialoga med urbanim okoljem, naravo in
spontano umetnostjo grafitanja @ Canonbury, London

Zanimivo se mi zdi, kako hitro sem pozabila na to lekcijo dialoga z mestom in kako hitro sem po prihodu iz tujine padla nazaj v vsakdanje mrtvilo in uniformiranost neskončnih opravkov.
Res zelo kratko pojasnilo - predvsem zato, ker se mislim z Bristolom na temle blogu vsekakor še izdatno ukvarjati - pred letom dni sem se znašla na študijski izmenjavi v britanskem Bristolu. In nič, res nič v sklopu te izmenjave ni bilo instantno ali uniformirano. Vse je bilo novo, vznemirljivo in zanimivo. In prav vsak dan sem se izgubljala po ulicah tega izjemnega mesta in odkrivala njegove številne obraze in bolj ali manj dobro zamolčane skrivnosti. In tudi potem, ko sem ga poznala do zadnje uličice, pločnika, drevesa in opeke, sem vedno znova naletela na nova presenečenja.
Prav poseben užitek je bil vsakokraten obisk predela imenovanega Strokes Croft. Če bi mu morala poiskati slovenski ekvivalent, bi bila to skoraj zagotovo Metelkova. Oziroma, predstavljajte si, da bi recimo ves Bežigrad izgledal kot Metelkova. Sprehajanje po Strokes Croftu, oziroma po čisto pravi galeriji na prostem, je bilo vsakič sproti novo doživetje. Ulice, stene, ograje in zidovi, pa tudi notranjost trgovin in lokalov so imeli prav kameleonski značaj in so vseskozi spreminjali svojo podobo. Nove poslikave oziroma grafiti, ki so bosidi izničili bodisi nadgrajevali stare, so predelu vsakič sproti nadeli ne samo novo podbo, pač pa tudi nov pogled, novo sporočilo, nov utrip, novo življenje. Kot da bi hoteli reči, poglej, tu smo, razmišljamo, živimo, spreminjamo. Enostavno zuperca. In potem začnem noro pogrešati Bristol. Dammit.
Skratka, tako sem se uspela v Bristolu prvič malo bolj poglobiti in tudi malo zaljubiti v umetnost grafitanja.

Open air gallery #1 @ Bristol
Open air gallery #2 @ Bristol

Ko sem bila v Bristolu, sem imela občutek, da nam v Ljubljani res manjka ta scena. Da so grafiti pri nas popolnoma brezvezni in omejeni na enkrat levičarske in drugič desničarske parole, ki jih je ogromno in jih seveda nikoli ne bo zmanjkalo. Ampak se v bistvu ne bi mogla bolj motit. In zato sem bila, ko sem prišla nazaj absolutno srečna, ko sem ugotovila, da imamo tudi pri nas izjemno inteligentno in simpatično grafitarsko sceno. Tipično ne, kako daleč moraš včasih iti, da sploh kaj opaziš pred svojim lastnim pragom!!?
Če včasih nisem opazila skoraj nobenega genialnega napisa, šablone, taga ali naslikanega grafita, si danes sploh ne znam več predstavljati sprehoda po Ljubljani, ne da bi se na poznanih vogalih in ulicah srečala s pikrimi kritikami, zabavnimi idejami, smpatičnimi podobami ter vizualnimi pomisleki in razmisleki. In tako je tudi prišlo do potrebe, da en majhen, res majhen del te scene, ki mi je v zadnjem letu prirastla k srcu na en tak zelo nepoznavalski in amaterski način podokumentiram in pokomentiram na temle mestu. Iz čiste ljubezni :)

Monsters made me do it!

He's been spotted :)

Če so parki pljuča mesta in če so ljudje in kavarne njegovo srce in ožilje oziroma njegov življenjski utrip, potem so grafiti del možganov mesta. So njegove najbolj iskrene ideje in misli. Tiste, ki se kot opozorilni znaki, kot vprašaji in klicaji pojavijo iznenada, na najbolj nenavadnih mestih in ob najbolj nenavadnem času. Tiste, ki ti pravijo: "Hej, ustavi se! Poglej, razmisli, vprašaj se."
Če naredim še bežno navezavo na to, o čemer sem pisala preden sem zavila na grafitarske stranpoti - prav grafiti te, ko se tako nenadoma pojavijo na tvoji dobro uhojeni vsakodnevni poti, opozorijo na to, da se moraš včasih ustaviti in na stvari pogledati z novimi očmi. S svojim posegom prekinejo tvojo vsakodnevno rutino in te na nek način prisilijo v to, da se zaveš, da mesto živi, se razvija in spreminja, da čas teče naprej in da se naokrog tebe neprenehoma nekaj dogaja, ti pa tega sploh ne opaziš. 
In prav zaradi določenih grafitov je mogoče imeti z mestom zares zanimiv dialog. Bolj ali manj skriti ali odkriti grafiti tako tvoje razmišljanje o svetu in stanju stvari enkrat potrjujejo, spet drugič ga izivajo ali iritirajo. V vsakem primeru pa ga aktivirajo. So bombe, ki aktivirajo tvoje razmišljanje.

What about?

Pri grafitih mi je všeč tudi to da niso, tako kot večina drugih umetnosti, zaprti v kaki posebni instituciji. So zunaj, na javnem in vidnem prostoru, kjer jih lahko vidijo vsi in kjer lahko prav vsakega, ki je toliko pozoren, da jih opazi, doseže njihovo sporočilo. Grafiti za svoj obstoj ne potrebujejo nikakršnega priznanja, podpore umetnostnih institucij ali odobravanja kritikov. Pa tudi, če bi bili načrtno ustvarjeni in zaprti v galerijah ali muzejih, njihova moč ne bi bila tako velika. Čar grafitov je v veliki meri prav v tem, da so medij, ki se pojavi spontano. In ki prav tako spontano lahko iz ulic tudi izgine.
Ali kot je dejal eden izmed najbolj znanih grafitarjev, Banksy: 
"Grafiti niso najnižja oblika umetnosti. Čeprav se je treba vso noč plaziti naokrog in lagati mami, je dejansko ta umetniška oblika najbolj iskrena med vsemi. Tu ni nobenega elitizma ali vrveža, razstavlja se na nekaterih najboljših stenah, ki jih mesto lahko ponudi, in nikogar ne odvrne višina vstopnine"

Banksy - "spot on"! - use to be @ London

Brez dvoma obstajajo grafitarji, ki ustvarjajo presežna umetniška dela. Taka, ki te nagovorijo in te zadanejo. In brez dvoma obstaja grafitarstvo, ki ga poleg njegove umetniške oblike definira vsaj še ena, včasih celo pomembnejša komponenta - angažiranost.
Družbenopolitičnim in družbenokritičnim grafitom velik pomen daje tudi lokacija, na kateri nastanejo. Domišljene "politične izjave" so ena izmed mojih najljubših oblik grafitanja. In vsakokrat je zanimivo je opazovati, kdaj in kje se določeni grafiti pojavijo ter kako hitro z določenih mest izginejo.
Trenutno aktualna in absolutno genijalna je šablona JJ v "talarju" in s hitlerjevskimi brčicami, ki te med drugim pozdravi iz Zmajskega mosta, Trubarjeve, Roženvenske cerkve,...
Krasila je tudi zgradbo RTV-ja, od koder pa so jo izjemno hitro odstranili. Po principu - česar ne vidiš, to ne obstaja.

Retorično vprašanje par excellence
We feel JJ
Troglavi zmaj @ Zmajski most

Lepo je vedeti, da v mestu živijo angažirani in razmišljujoči ljudje, ki to počnejo. Ljudje, ki imajo radi svoje mesto do te mere, da poizkušajo na nek svojevrsten način postati del njega oziroma mu s svojim bivanjem v njem dati nek pečat. Ljudje, ki želijo svojemu mestu dati nek imput ter vzpodbuditi njegov življenjski utrip.
Ti ljudje znajo z grafitanjem pogosto res inteligentno opozoriti na najrazličnejše družbene probleme, s čimer lahko k razmisleku o tovrstnih tematikah aktivirajo tudi svoje someščane ali naključne mimoidoče.

Face the Wall @ Čopova
Guy Debord ma rad suši @ Sushimama
In vse @ Mala ulica

Včasih, ko hodim mimo tovrstnih grafitov, si rada predstavljam ljudi, ki jih ustvarjajo. Seveda gre v mojem domišljijskem svetu za zelo romantično podobo neke male skupine kritičnih in ustvarjalnih posameznikov in posameznic, polnih energije in dobrih domislic, ki se v neki mali zakotni ljubljanski podstrešni sobici, pod medlo brnečo lučjo dogovorjajo o tem, kako bodo neko novo idejo, opazko, kritično misel ali vprašanje posredovali v mimohodečo javnost.
Romantične podobe gor ali dol, vsekakor bi se jim rada zahvalila za to kar počnejo, saj je zaradi njih (vsaj moj) vsakodnevni sprehod po ljubljanskih ulicah postal čisti užitek.

Uniformiranost @ Kolodvorska
"You wanted me, here I am"
(The Dark Knight, Christopher Nolan, 2008)


Nota bene #1
Slike grafitov na temle blogu (razen tistih, pri katerih piše drugače) so bile poškljocane na precej omejenem radiusu "strogega mestnega jedra" naše drage prestolnice. Zaradi tega in seveda zaradi moje osebne selekcije ter dejstva da so bili večinoma posneti v razsvetljenih mimohodih in takrat, ko sem se spomnila s seboj vzeti svoj žepni fotoaparat, so strašansko nereprezentativni.
Ampak, tudi v tem je pravzaprav en fin keč, saj vas potemtakem na ulicah čaka še mnogo prijetnih presenečenj. Zatopa - woop, woop, pot pod noge!
Dragi moji bodoči tatovi časa, čim bolj pogosto si dovolite spretno ukrasti nekaj dragocenih trenutkov, pogosto globoko vdihnite in izdihnite, odprite oči in se sem ter tja odpravite na walkabout. Avstralski domorodci so že vedeli, kaj počnejo.

Nota bene #2
Poljubno odvzami ali dodaj: , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,


Ni komentarjev:

Objavite komentar