IZLET (A trip) ŽENSK NA ROBU ŽIVČNEGA ZLOMA

ANDREJI ZA ROJSTNI DAN

Z LJUBEZNIJO, BESEDAMI, FOTOGRAFIJAMI IN VSEM TEM.

Bil je festival slovenskega filma. In bil je Portorož. In konec septembra. Pa tudi začetek oktobra. In bilo je popolno indijansko poletje. Indijansko poletje, ki smo ga triperesna deteljica 14. FSF (Andreja, Sanja & Ana) v veliki meri opazovale bodisi izza vetrobranskega stekla, čarunalniškega ekrana ali pa iz zatemnjenih dvoran Portoroškega avditorija.

Število ur, namenjenih spanju se je vsak dan občutno manjšalo, in nenehno tekanje sem in tja, z glavo v kateri že tri dni najbolj hardcore žurerji v tej galaksiji skupaj z Zaphodom Beeblebroxom praznujejo novoletni večer, padec vseh totalitarnih režimov, rojstvo otroka in prijateljevo zaroko hkrati, je v mislih povzročalo številne kratke stike.

Indijansko poletje - Piran - nedelja, 2. oktober 20111

Zavedanje, da se bodo ti kratkostični groundhog dnevi morda končali, nas je zadelo nekje po 78-ti dvojni kavi in po 7 porciji lignjev ali po domače klavrnih kalamarov na žaru. Po vratolomnem prižiganju bakel, paničnem iskanju čistilk in po živčni vojni ob nenadnem zahtevanju poznavanja protokola. Pa po intenzivnem iskanju ljudi, ki jih ne poznamo, ampak so "pomembni", ter nenehnemu printanju neuporabnih stvari. Ah, festivalski kaos... pogrešali te bomo. In glasovali bomo za to, da se delo na festivalih kategorizira pod ekstremne športe.

Po koncu zaključne slovesnosti so tako naši možganski sistemi utripali v wicked zeleni barvi in se končno sesuli. In - popolnoma zverzirane v kriznem manegementu (hvala Filofest in FSF, za to koristno znanje) - smo izpred Avditorija kar s Kugo oddivjale tistih 400 metrov do Cocoa bara na sladoledni trip. In na reload možganskega sistema.

Temna čokolada z malino. Prava gozdna jagoda. Tiramisu...  and... RELOAD. Temna čokolada z malino. Prava gozdna jagoda. Tiramisu. In lahko si zaprl oči in za njimi ni bilo več miselnih ognjemetov in kratkih stikov. Bila je samo še prijetna dilema, ali bi morda še eno kepico tiste odlične temne čokolade z malino ali ne ... mmmmmm ... did i say dilemma? Heh. Reload, reload, reload!

Sladoledni trip je bil vsekakor odlična uvertura v še eno (tokrat po lastni izbiri) prebedeto noč. Z buteljko vina, čokolado in pogovori o nenavadnih imenih lakov za nohte, (ne)srečni ljubezni ter življenju, vesolju in sploh vsem. Nekakšen mišmaš Dekliščine, Prevzetnosti in pristranosti, Bridget Jones, Malicka in Almodovarja. Zelo za +

Reload na nedeljsko jutro se je ustavil tam nekje pri 50%. Mrzlično pakiranje v polzavestnem snu, še zadnji zajtrk in kraja sliv, hrušk in jogurtov iz hotelske restavracije, potem pa check out. Točno ob 11:00.

Via Avditorij. Pospravljanje še zadnjih stvari, ki so ostale. Prenašanje ogromnih kartonastih šahovskih figur in svetlečih kock. Kozarec poln vina in ostanki pogostitve na najbolj nenavadnih mestih. Žalostne vrtnice in še kaj.

In potem končno svoboda in sponzorska Ford Kuga, ki nam je na razpolago še cel dan. Spogled. Nasmeh. In reload se lahko nadaljuje.

Prva postaja - Fiesa. Skok v vodo. Briljantno. Preostanek stresa se vpije v ravno prav hladno modrino morja in na koži ostane le sled soli, pomešane s prijetno utrujenostjo in neprespanostjo, ki jo poizkušamo odgnati s poležavanjem na plaži. No, to zadnje nam ne uspe ravno, zato se odpravimo na kavo v Piran. Natakar se ob količini kave, ki jo naročimo trikrat zmoti pri računanju. 

Sanja Struna & K.A.V.A. - Tartinijev trg - nedelja, 2. oktober 2011

Prvi požirki kave poženejo možgansko mašinerijo. In prve postfestivalske analize pripeljejo do ugotovitve, da delovno razmerje s filmskimi festivali zna biti za filmofile precej težko, saj preprosto nimaš časa, da bi počel tisto, za kar si naivno mislil, da boš lahko - gledal filme.

In ko se učinek kave kočno priplazi tudi do najbolj oddaljenih možganskih centrov šele začnemo v celoti zaznavati čas in prostor, ki nas obdajata. In z veseljem ugotovimo, da smo se znašle nekje na sredi po morju in soncu dišečega road filma. Namesto Izleta na platnu smo dobile Izlet na morje. Dan je v svoji najboljši podobi in kulisa Pirana enostavno popolna. Kamorkoli si pogledal, si videl do konca natančno domišljen in s toplo popoldansko svetlobo osvetljen kader. Terrence Malick bi ubijal za tako svetlobo!

Piraneskno

Shine a light

Pohajkovanje po Piranu. The time was a blur. Oglasili so lačni želodčki in čas je bil za odhod. Via Postojna. Another blur... in še en briljanten filmski kader.

Štiri ženske sedijo za mizo, jedo domačo pašto in pijejo metin sirup iz Shrek kozarcev. Miza stoji ob oknu in ob vratih na balkon. Balkon gleda na zahod in na njem se zorijo platoji paradižnika. O dobri paradižnikovi letini teče tudi pogovor za mizo. Skozi prosojne čipkaste zavese pronica že opevana popoldanska svetloba in skozi trojno meglico zavese, šipe in svetlobe se vidijo pisani klinčki in cikcakasta barvasta vrv za obešanje perila. 

Lepa hvala tudi Andrejini mami, ki je božanski dan pospremila z božanskimi okusi! Domače princeske... ostajam brez besed!

Postojna, 2. oktober 2011

Andreja & Ford Kuga = popoln par :)

Vesolje se strinja :)

Odgovor na vprašanje, kako zaključiti popoln filmski dan se je ponujal kar sam. S filmskim večerom pri filmofilovskem friku. Tako smo se zapeljale še via Kranj, na movie najt at moi. Prenašanje jogijev v sobo, tuširanje, umivanje zob, klepet z Milanom, pitje čaja in selekcija filmov, ki bi jih rade gledale. Pa še en čaj in nameščanje v udobne položaje in še marsikaj tega, preden smo dejansko pristisnile na tisti play na daljincu.

Pripravljeni... pozor... in akcija! In potem, potem pa nas je seveda že po dobrih 10-ih minutah premagal spanec.

Reload je pač prišel do 100% in sitem je bilo treba zaustaviti.

Pot "domov"

Sanja, Andeja - hvala izjemen dan - it was much fun in Andreja, želim ti še več takih. Popolnih, v dobri družbi, z dobro hrano in dobrimi filmi. Tako.