 |
"You
know when sometimes you meet someone so beautiful — and then you
actually talk to them and five minutes later they're as dull as a brick;
but then there's other people. And you meet them and you think, "Not
bad, they're okay," and when you get to know them ... their face just,
sort of, becomes them, like their personality's written all over it, and
they just — they turn into something so beautiful."
(Doctor Who / 6. 10. / The Girl Who Waited)
|
50 let serije Dr. Who
Najboljša ideja v zgodovini sveta
Na vprašanje, zakaj je Dr. Who (1963–1989, 1996, 2005–) tako
popularen med gledalci, je njegov dolgoletni oboževalec, producent in scenarist
Russel T. Davies odgovoril: »Zato, ker je
to najboljša ideja v zgodovini sveta!«
Serija o »tam nekje okoli« 900 (kdo bi štel?) let starem pacifistu z oddaljenega planeta Gallifrey, ki oborožen z inteligenco, telepatskim papirjem in magičnim izvijačem v »policijski kabini« potuje skozi prostorčas, je ena izmed najdlje predvajanih, najbolj znanih in najbolj priljubljenih oddaj na britanski televiziji.
Glavni lik serije, gospodar časa, neutrudni popotnik z dvema srcema, nori profesor z doktoratom iz izdelovanja sira, strastni raziskovalec vsega kar je in v prvi vrsti humanist z veliko začetnico, veliko dolguje britanski literarni tradiciji in eni izmed prvih britanskih znanstvenofantastičnih serij, Quatermass (1953, 1955, 1958–1959).
Doktor, vedno za kanček preveč navdušen, kadar stvari ne gredo po načrtu, je namreč nekakšen križanec Norega klobučarja, Sherlocka Holmesa in Knelovega Profesorja Quatermassa. Tudi Doktorjeva vesoljska ladja, legendarna modra policijska kabina, znana pod imenom Tardis (kratica za Time and Relative Dimension in Space), nekaj malega dolguje britanski tradiciji. Najprej zato, ker proračun za (znanstvenofantastično) serijo ni bil ravno tak, da bi z njim lahko uresničili prvotno idejo o »kameleonski vesoljski ladji«, ki bi prevzemala obliko tipičnih predmetov okolja in časa, v katerem bi se znašla, drugič pa zato, ker so bile leta 1963, modre policijske kabine, po katerih je Tardis dobil svojo zunanjo podobo, povsem vsakdanja stvar v Veliki Britaniji.
Serija o »tam nekje okoli« 900 (kdo bi štel?) let starem pacifistu z oddaljenega planeta Gallifrey, ki oborožen z inteligenco, telepatskim papirjem in magičnim izvijačem v »policijski kabini« potuje skozi prostorčas, je ena izmed najdlje predvajanih, najbolj znanih in najbolj priljubljenih oddaj na britanski televiziji.
Glavni lik serije, gospodar časa, neutrudni popotnik z dvema srcema, nori profesor z doktoratom iz izdelovanja sira, strastni raziskovalec vsega kar je in v prvi vrsti humanist z veliko začetnico, veliko dolguje britanski literarni tradiciji in eni izmed prvih britanskih znanstvenofantastičnih serij, Quatermass (1953, 1955, 1958–1959).
Doktor, vedno za kanček preveč navdušen, kadar stvari ne gredo po načrtu, je namreč nekakšen križanec Norega klobučarja, Sherlocka Holmesa in Knelovega Profesorja Quatermassa. Tudi Doktorjeva vesoljska ladja, legendarna modra policijska kabina, znana pod imenom Tardis (kratica za Time and Relative Dimension in Space), nekaj malega dolguje britanski tradiciji. Najprej zato, ker proračun za (znanstvenofantastično) serijo ni bil ravno tak, da bi z njim lahko uresničili prvotno idejo o »kameleonski vesoljski ladji«, ki bi prevzemala obliko tipičnih predmetov okolja in časa, v katerem bi se znašla, drugič pa zato, ker so bile leta 1963, modre policijske kabine, po katerih je Tardis dobil svojo zunanjo podobo, povsem vsakdanja stvar v Veliki Britaniji.
 |
| Tardis |
Serijo bi težko umestili v kanon klasičnih
(večinoma ameriških) visokobudžetnih, tehnofilskih ZF serij, kot so npr. Zvezdne steze (Star Trek, 1966–1969), Babilon 5 (Babylon 5, 1994–1998) ali Bojna ladja Galactica (Battlestar
Galaktica, 2004–2009). V osnovi namreč deluje bolj po pravljični logiki in ponuja neomejene možnosti
pri kreiranju zgob(e). V samo bistvo serije je vkomponirana tudi možnost regeneracije
glavnega lika, ki mu omogoča, da po potrebi zamenja fizično formo,
osebnost in osebnostne lastnosti, a hkrati obdrži svojo zgodovino in spomine.
Legendarni
temelji, možnost regeneracije in dejstvo, da je zgodbi na razpolago res
karkoli, predstavljajo ključne elemente, ki seriji in
njenim likom omogočajo, da ostanejo sveži, zanimivi in v koraku s časom. Ali drugače
rečeno: omogočajo ji preživetje. Ravno prava mešanica starega in novega, kultnega
in še neznanega je iz Dr. Who-ja napravila pravi
televizijski unikum. Popolno serijo. Serijo, ki jo ne moreš
ubiti.
 |
| Doctor and the "Villans" |
Od norca s policijsko kabino do nacionalnega mita
Številni in zelo različno
profilirani avtorji so skozi leta ustvarili epski korpus
izjemnih, poučnih, zanimivih, grozljivih, pa tudi neskončno trapastih in
absurdnih zgodb, likov, svetov in pošasti. Odlični scenariji in najbolj
nevrjetne zgodbe tudi danes ostajajo najmočnejše orožja serije.
Norec s »policijsko kabino«, ki ga vedno zasledujejo težave, je idejni otrok vodje oddelka igranega programa na BBC-ju, kanadskega televizijskega producenta Sydneya Newmana. Namen serije je bil zapolniti sobotni termin za »čaj-ob-petih«, zamišljena pa je bila kot poučna otroška oddaja, ki bi s pomočjo potovanja v času raziskovala pomembne znanstvene ideje in zgodovinske trenutke. Prvi del serije z naslovom An Unearthly Child je bil predvajan 23. novembra 1963, dan po usmrtitvi Johna F. Kennedya, na kateri je bil, kot nam lepo pokažejo v »rebootu« serije leta 2005, prisoten tudi Doktor. Ampak očitno je šlo za nespremenljivo točko v času…
Začetke serije zaznamujejo »naredi sam« scenografija in preproste dramaturške rešitve. Kljub temu je Dr. Who očitno premogel dovolj šarma, da je število gledalcev iz serije v serijo in iz sezone v sezono naraščalo. Ko so se na malih zaslonih prvič pojavili Daleki, mutirane pošasti, zaprte v tanku podobne mehanične lupine, z enim samim življenjskim ciljem: uničiti ("Exterminate!") vsa ostala živa bitja, je Otok zajela prava dalekmanija.
V času tretjega Doktorja, ki je povezan s prehodom iz črno-bele v barvno televizijo, se je zaradi nizkega proračuna dogajanje v celoti preselilo na zemljo. Kljub prizemljitvi je bila Pertweejeva »bondovska« verzija, ki je naokrog drvela v čisto pravem Whomobilu, pri gledalcih precej priljubljena. Obdobje četrtega Doktorja, v pisan šal zavitega epskega popotnika, velja za zlato dobo serije. Vedno razkuštrani Tom Baker (1974–1981), je znotraj Tardisa preživel pravljičnih sedem let, najdlje od vseh Doktorjev. Pisci, med drugimi je serijo takrat soustvarjal tudi Douglas Adams, so dali svojo domišljijo v najvišjo prestavo in zgodbe so hitro postajale vse kompleksnejše in temačnejše.
Norec s »policijsko kabino«, ki ga vedno zasledujejo težave, je idejni otrok vodje oddelka igranega programa na BBC-ju, kanadskega televizijskega producenta Sydneya Newmana. Namen serije je bil zapolniti sobotni termin za »čaj-ob-petih«, zamišljena pa je bila kot poučna otroška oddaja, ki bi s pomočjo potovanja v času raziskovala pomembne znanstvene ideje in zgodovinske trenutke. Prvi del serije z naslovom An Unearthly Child je bil predvajan 23. novembra 1963, dan po usmrtitvi Johna F. Kennedya, na kateri je bil, kot nam lepo pokažejo v »rebootu« serije leta 2005, prisoten tudi Doktor. Ampak očitno je šlo za nespremenljivo točko v času…
Začetke serije zaznamujejo »naredi sam« scenografija in preproste dramaturške rešitve. Kljub temu je Dr. Who očitno premogel dovolj šarma, da je število gledalcev iz serije v serijo in iz sezone v sezono naraščalo. Ko so se na malih zaslonih prvič pojavili Daleki, mutirane pošasti, zaprte v tanku podobne mehanične lupine, z enim samim življenjskim ciljem: uničiti ("Exterminate!") vsa ostala živa bitja, je Otok zajela prava dalekmanija.
 |
| "Exterminate!!" |
V času tretjega Doktorja, ki je povezan s prehodom iz črno-bele v barvno televizijo, se je zaradi nizkega proračuna dogajanje v celoti preselilo na zemljo. Kljub prizemljitvi je bila Pertweejeva »bondovska« verzija, ki je naokrog drvela v čisto pravem Whomobilu, pri gledalcih precej priljubljena. Obdobje četrtega Doktorja, v pisan šal zavitega epskega popotnika, velja za zlato dobo serije. Vedno razkuštrani Tom Baker (1974–1981), je znotraj Tardisa preživel pravljičnih sedem let, najdlje od vseh Doktorjev. Pisci, med drugimi je serijo takrat soustvarjal tudi Douglas Adams, so dali svojo domišljijo v najvišjo prestavo in zgodbe so hitro postajale vse kompleksnejše in temačnejše.
 |
| Tom Baker as Dr. Who |
Po 26 letih predvajanja se je, zaradi nizke gledanosti, ki je bila posledica prestavljanja oddaje v neprimerne termine in nenaklonjene politike znotraj BBC-ja, leta 1989 serija, z zadnjo epizodo, ironično naslovljeno Survival, za kratek čas poslovila z malih ekranov. A Doktorjeve avanture so se nadaljevale v neštetih knjigah, stripih, revijah ter dramskih in radijskih igrah. V 90. letih so ga želeli obuditi s filmom Doctor Who (Geoffrey Sax, 1996), a se ideja o oživitvi serije ni udejanila vse do leta 2005, ko je Dr. Who z velikim pokom ponovno eksplodiral v zavest gledalcev in se tam tudi uspešno zasidral.
 |
| Logo |
Skozi tri generacije, 32 sezon in 11 glavnih igralcev se je »najuspešnejši televizijski predator« iz neugledne nizkoproračunske črno-bele serije za otroke razvil v kvalitetno, večperspektivno in večplastno hibridno zasnovano serijo, polno tekstualne samoreferencialnosti in liberalnega humanizma. S kopico profiliranih avtorskih piscev, s spretnim razvojem večih vzporednih pripovednih linij in s karakterji, ki sledijo sodobnim trendom, je Dr. Who postal ena izmed ključnih sodobnih serij in ena izmed najpomembnejših britanskih blagovnih znamk.
Skozi različne inkarnacije, od tipično nezadovoljnega a
iskrivega in skrbnega dedka v viktorijanskem suknjiču, ki je vedno pozabljal
imena svojih sopotnikov (William Hartnell, 1963–1966), do norega profesorja v
tvidastem suknjiču, vijolični srajci, rdečih naramnicah in metuljčku (Matt
Smith, 2010–2013), je namreč vedno ostal tipično britanski. Na nek način vsaka
Doktorjeva inkarnacija predstavlja natanko to, kar si Britanci želijo, da bi o
njih mislili drugi.
 |
| William Hartnell |
 |
| Matt Smith |
Whoniverzum
Ob jubileju, je Dr. Who za vse svoje oboževalce, znane
pod imenom Whovians, pripravil
številna presenečenja. BBC bo, po avgustovski razglasitvi novega obraza franšize, polstoletni
mejnik ovekovečila z dvema posebnima izdajama serije in z dokumentarcem An Adventure in Space and Time (Mark
Gatiss, 2013). Doktorjev rojstni dan spremlja tudi cela vrsta drugih, za vse Whoviane zelo prazničnih dogodkov, od novih
DVD izdaj klasičnih serij, ponovnih knjižnih izdaj najbolj popularnih
dogodivščin, vse do posebne serije znamk Britanske pošte. V Britanskem filmskem inštitutu (BFI) že vse leto potekajo tudi
projekcije klasičnega Doktorja in njegovih novejših serialov.
Junija je na Kickstarterju potekal projekt "V orbito bomo poslali Tardis. Res!" Pobudniki projekta so zbirali denar, s katerim bodo v zemeljsko orbito z raketo poslali, po originalnih načrtih izdelano repliko Tardisa in v kratkem lahko računamo na njegovo realizacijo.
Whoviani so čisto možno eni izmed najbolj norih oboževalcev, za kar so v prvi vrsti zasluženi »prvi jezdeci Whovianov«, med katerimi najdemo tudi ključna imena leta 2005 oživljene serije, kot so producenta in scenarista Russel T. Davies in Steven Moffat, scenarist in pisatelj Neil Gaiman ter igralca David Tennant in Peter Capaldi. Brez težav bi jih lahko poimenovali kar »Doktorjevi otroci«, saj so praktično odrasli ob gledanju njegovih oddaj. Prav ta njihova otroška strast in iskrena ljubezen v kombinaciji z odličnim poznavanjem zgodovine serije, na poseben način, skozi številne razpoke na ekranu, pronica v možgane gledalcev in vedno znova navdušuje nove generacije Whovianov.
Doktorja imamo navsezadnje radi tudi zato, ker je že od samega začetka serije ultimativni nerdfighter. Optimist, absolutni navdušenec, strastni raziskovalec, večni pustolovec in totalen norec. Nor na življenje, nor na vse hkrati. Doktor je nekdo, ki nam daje upanje v lepšo prihodnost. In zato ga danes potrebujemo bolj kot kadarkoli.
Članek 50. let serije Dr. Who je bil najprej objavljen v reviji Ekran (Letnik L/september-oktober 2013)
 |
| Znamka |
Junija je na Kickstarterju potekal projekt "V orbito bomo poslali Tardis. Res!" Pobudniki projekta so zbirali denar, s katerim bodo v zemeljsko orbito z raketo poslali, po originalnih načrtih izdelano repliko Tardisa in v kratkem lahko računamo na njegovo realizacijo.
Whoviani so čisto možno eni izmed najbolj norih oboževalcev, za kar so v prvi vrsti zasluženi »prvi jezdeci Whovianov«, med katerimi najdemo tudi ključna imena leta 2005 oživljene serije, kot so producenta in scenarista Russel T. Davies in Steven Moffat, scenarist in pisatelj Neil Gaiman ter igralca David Tennant in Peter Capaldi. Brez težav bi jih lahko poimenovali kar »Doktorjevi otroci«, saj so praktično odrasli ob gledanju njegovih oddaj. Prav ta njihova otroška strast in iskrena ljubezen v kombinaciji z odličnim poznavanjem zgodovine serije, na poseben način, skozi številne razpoke na ekranu, pronica v možgane gledalcev in vedno znova navdušuje nove generacije Whovianov.
Doktorja imamo navsezadnje radi tudi zato, ker je že od samega začetka serije ultimativni nerdfighter. Optimist, absolutni navdušenec, strastni raziskovalec, večni pustolovec in totalen norec. Nor na življenje, nor na vse hkrati. Doktor je nekdo, ki nam daje upanje v lepšo prihodnost. In zato ga danes potrebujemo bolj kot kadarkoli.
Članek 50. let serije Dr. Who je bil najprej objavljen v reviji Ekran (Letnik L/september-oktober 2013)
