VSE NAJBOLJŠE DR. WHO!

"You know when sometimes you meet someone so beautiful — and then you actually talk to them and five minutes later they're as dull as a brick; but then there's other people. And you meet them and you think, "Not bad, they're okay," and when you get to know them ... their face just, sort of, becomes them, like their personality's written all over it, and they just — they turn into something so beautiful."

(Doctor Who / 6. 10. / The Girl Who Waited)

Na današnji dan pred 50. leti je bila predvajana prva epizoda serije Dr. Who. Sooooooooooou: Happy birthday, Doctor!!! In še na mnoge regeneracije!

50 let serije Dr. Who

Najboljša ideja v zgodovini sveta

Na vprašanje, zakaj je Dr. Who (1963–1989, 1996, 2005–) tako popularen med gledalci, je njegov dolgoletni oboževalec, producent in scenarist Russel T. Davies odgovoril: »Zato, ker je to najboljša ideja v zgodovini sveta!« 
Serija o »tam nekje okoli« 900 (kdo bi štel?) let starem pacifistu z oddaljenega planeta Gallifrey, ki oborožen z inteligenco, telepatskim papirjem in magičnim izvijačem v »policijski kabini« potuje skozi prostorčas, je ena izmed najdlje predvajanih, najbolj znanih in najbolj priljubljenih oddaj na britanski televiziji.
Glavni lik serije, gospodar časa, neutrudni popotnik z dvema srcema, nori profesor z doktoratom iz izdelovanja sira, strastni raziskovalec vsega kar je in v prvi vrsti humanist z veliko začetnico, veliko dolguje britanski literarni tradiciji in eni izmed prvih britanskih znanstvenofantastičnih serij, Quatermass (1953, 1955, 1958–1959).
Doktor, vedno za kanček preveč navdušen, kadar stvari ne gredo po načrtu, je namreč nekakšen križanec Norega klobučarja, Sherlocka Holmesa in Knelovega Profesorja Quatermassa. Tudi Doktorjeva vesoljska ladja, legendarna modra policijska kabina, znana pod imenom Tardis (kratica za Time and Relative Dimension in Space), nekaj malega dolguje britanski tradiciji. Najprej zato, ker proračun za (znanstvenofantastično) serijo ni bil ravno tak, da bi z njim lahko uresničili prvotno idejo o »kameleonski vesoljski ladji«, ki bi prevzemala obliko tipičnih predmetov okolja in časa, v katerem bi se znašla, drugič pa zato, ker so bile leta 1963, modre policijske kabine, po katerih je Tardis dobil svojo zunanjo podobo, povsem vsakdanja stvar v Veliki Britaniji.

Tardis

Serijo bi težko umestili v kanon klasičnih (večinoma ameriških) visokobudžetnih, tehnofilskih ZF serij, kot so npr. Zvezdne steze (Star Trek, 1966–1969), Babilon 5 (Babylon 5, 1994–1998) ali Bojna ladja Galactica (Battlestar Galaktica, 2004–2009). V osnovi namreč deluje bolj po pravljični logiki in ponuja neomejene možnosti pri kreiranju zgob(e). V samo bistvo serije je vkomponirana tudi možnost regeneracije glavnega lika, ki mu omogoča, da po potrebi zamenja fizično formo, osebnost in osebnostne lastnosti, a hkrati obdrži svojo zgodovino in spomine.

Legendarni temelji, možnost regeneracije in dejstvo, da je zgodbi na razpolago res karkoli, predstavljajo ključne elemente, ki seriji in njenim likom omogočajo, da ostanejo sveži, zanimivi in v koraku s časom. Ali drugače rečeno: omogočajo ji preživetje. Ravno prava mešanica starega in novega, kultnega in še neznanega je iz Dr. Who-ja napravila pravi televizijski unikum. Popolno serijo. Serijo, ki jo ne moreš ubiti.

Doctor and the "Villans"

Od norca s policijsko kabino do nacionalnega mita

Številni in zelo različno profilirani avtorji so skozi leta ustvarili epski korpus izjemnih, poučnih, zanimivih, grozljivih, pa tudi neskončno trapastih in absurdnih zgodb, likov, svetov in pošasti. Odlični scenariji in najbolj nevrjetne zgodbe tudi danes ostajajo najmočnejše orožja serije.
Norec s »policijsko kabino«, ki ga vedno zasledujejo težave, je idejni otrok vodje oddelka igranega programa na BBC-ju, kanadskega televizijskega producenta Sydneya Newmana. Namen serije je bil zapolniti sobotni termin za »čaj-ob-petih«, zamišljena pa je bila kot poučna otroška oddaja, ki bi s pomočjo potovanja v času raziskovala pomembne znanstvene ideje in zgodovinske trenutke. Prvi del serije z naslovom An Unearthly Child je bil predvajan 23. novembra 1963, dan po usmrtitvi Johna F. Kennedya, na kateri je bil, kot nam lepo pokažejo v »rebootu« serije leta 2005, prisoten tudi Doktor. Ampak očitno je šlo za nespremenljivo točko v času… 
Začetke serije zaznamujejo »naredi sam« scenografija in preproste dramaturške rešitve. Kljub temu je Dr. Who očitno premogel dovolj šarma, da je število gledalcev iz serije v serijo in iz sezone v sezono naraščalo. Ko so se na malih zaslonih prvič pojavili Daleki, mutirane pošasti, zaprte v tanku podobne mehanične lupine, z enim samim življenjskim ciljem: uničiti ("Exterminate!") vsa ostala živa bitja, je Otok zajela prava dalekmanija.

"Exterminate!!"

V času tretjega Doktorja, ki je povezan s prehodom iz črno-bele v barvno televizijo, se je zaradi nizkega proračuna dogajanje v celoti preselilo na zemljo. Kljub prizemljitvi je bila Pertweejeva »bondovska« verzija, ki je naokrog drvela v čisto pravem Whomobilu, pri gledalcih precej priljubljena. Obdobje četrtega Doktorja, v pisan šal zavitega epskega popotnika, velja za zlato dobo serije. Vedno razkuštrani Tom Baker (1974–1981), je znotraj Tardisa preživel pravljičnih sedem let, najdlje od vseh Doktorjev. Pisci, med drugimi je serijo takrat soustvarjal tudi Douglas Adams, so dali svojo domišljijo v najvišjo prestavo in zgodbe so hitro postajale vse kompleksnejše in temačnejše.

Tom Baker as Dr. Who

Po 26 letih predvajanja se je, zaradi nizke gledanosti, ki je bila posledica prestavljanja oddaje v neprimerne termine in nenaklonjene politike znotraj BBC-ja, leta 1989 serija, z zadnjo epizodo, ironično naslovljeno Survival, za kratek čas poslovila z malih ekranov. A Doktorjeve avanture so se nadaljevale v neštetih knjigah, stripih, revijah ter dramskih in radijskih igrah. V 90. letih so ga želeli obuditi s filmom Doctor Who (Geoffrey Sax, 1996), a se ideja o oživitvi serije ni udejanila vse do leta 2005, ko je Dr. Who z velikim pokom ponovno eksplodiral v zavest gledalcev in se tam tudi uspešno zasidral.

Logo

Skozi tri generacije, 32 sezon in 11 glavnih igralcev se je »najuspešnejši televizijski predator« iz neugledne nizkoproračunske črno-bele serije za otroke razvil v kvalitetno, večperspektivno in večplastno hibridno zasnovano serijo, polno tekstualne samoreferencialnosti in liberalnega humanizma. S kopico profiliranih avtorskih piscev, s spretnim razvojem večih vzporednih pripovednih linij in s karakterji, ki sledijo sodobnim trendom, je Dr. Who postal ena izmed ključnih sodobnih serij in ena izmed najpomembnejših britanskih blagovnih znamk.

Skozi različne inkarnacije, od tipično nezadovoljnega a iskrivega in skrbnega dedka v viktorijanskem suknjiču, ki je vedno pozabljal imena svojih sopotnikov (William Hartnell, 1963–1966), do norega profesorja v tvidastem suknjiču, vijolični srajci, rdečih naramnicah in metuljčku (Matt Smith, 2010–2013), je namreč vedno ostal tipično britanski. Na nek način vsaka Doktorjeva inkarnacija predstavlja natanko to, kar si Britanci želijo, da bi o njih mislili drugi.

William Hartnell

Matt Smith

Whoniverzum

Ob jubileju, je Dr. Who za vse svoje oboževalce, znane pod imenom Whovians, pripravil številna presenečenja. BBC bo, po avgustovski razglasitvi novega obraza franšize, polstoletni mejnik ovekovečila z dvema posebnima izdajama serije in z dokumentarcem An Adventure in Space and Time (Mark Gatiss, 2013). Doktorjev rojstni dan spremlja tudi cela vrsta drugih, za vse Whoviane zelo prazničnih dogodkov, od novih DVD izdaj klasičnih serij, ponovnih knjižnih izdaj najbolj popularnih dogodivščin, vse do posebne serije znamk Britanske pošte. V Britanskem filmskem inštitutu (BFI) že vse leto potekajo tudi projekcije klasičnega Doktorja in njegovih novejših serialov. 

Znamka

Junija je na Kickstarterju potekal projekt "V orbito bomo poslali Tardis. Res!" Pobudniki projekta so zbirali denar, s katerim bodo v zemeljsko orbito z raketo poslali, po originalnih načrtih izdelano repliko Tardisa in v kratkem lahko računamo na njegovo realizacijo. 
Whoviani so čisto možno eni izmed najbolj norih oboževalcev, za kar so v prvi vrsti zasluženi »prvi jezdeci Whovianov«, med katerimi najdemo tudi ključna imena leta 2005 oživljene serije, kot so producenta in scenarista Russel T. Davies in Steven Moffat, scenarist in pisatelj Neil Gaiman ter igralca David Tennant in Peter Capaldi. Brez težav bi jih lahko poimenovali kar »Doktorjevi otroci«, saj so praktično odrasli ob gledanju njegovih oddaj. Prav ta njihova otroška strast in iskrena ljubezen v kombinaciji z odličnim poznavanjem zgodovine serije, na poseben način, skozi številne razpoke na ekranu, pronica v možgane gledalcev in vedno znova navdušuje nove generacije Whovianov. 
Doktorja imamo navsezadnje radi tudi zato, ker je že od samega začetka serije ultimativni nerdfighter. Optimist, absolutni navdušenec, strastni raziskovalec, večni pustolovec in totalen norec. Nor na življenje, nor na vse hkrati. Doktor je nekdo, ki nam daje upanje v lepšo prihodnost. In zato ga danes potrebujemo bolj kot kadarkoli.

Članek 50. let serije Dr. Who je bil najprej objavljen v reviji Ekran (Letnik L/september-oktober 2013)

WALK-ABOUTS

URBANO UBRANI DIALOG Z LJUBLJANSKIMI ULICAMI

"Pay attention while walking, your blog update can wait."

(če ste se slučajno spraševali čemu blogovski mrk)

Včasih, na kak popolnoma do zadnje minute zabookiran dan, pridem v Ljubljano že zelo zgodaj. In včasih se mi potem zgodi, da mi tam nekje okrog devete, med prvim sestankom in tretjo kavico najprej za dan ali dva prestavijo naslednji sestanek, nato odpovejo tretjega, kolegu ali kolegici, s katero sem bila zmenjena za kosilo pa se zgodi ravno obratno in kar naenkrat nima več časa za srečanje. In potem se tako, se pravi včasih, človek znajde v nekakšni "časovni špranji". Ali bolje rečeno v prijetni praznini nepričakovano podarjenega prostega časa.
Na lepem se znajdeš v trenutku, ko ti ni treba narediti čisto popolnoma ničesar. Niente, nada, zero. Tisti, sicer domačni a povečini zoprni nimbus nad tvojo glavo, iz katerega stalno dežuje kopica (še) neopravljenih dolžnosti in neskončnih opravkov preprosto izpuhti. Nebo se zjasni in čas je kar naenkrat samo tvoj. Toliko ga je, da ga lahko zajameš z veliko žlico ali pa na široko razpneš jadra in z njegovim počasnim tokom zapluješ pod modrino neba.

Dons ga bom zabluzu @ Nazorjeva

Zdi se mi, da so taki "podarjeni" trenutki prostega časa prava pravcata darila našemu življenju. Oziroma šele ko se znajdemo v tovrstnih "časovnih špranjah", se lahko v celoti zavemo, kaj življenje sploh je. Okej, okej, preden se preveč zafilozafuram in se zgubim v razglabljanju o nečem iz česar se potem ne bom mogla zmazat, bom raje zastavila par malo drugačnih vprašanj.
Ali se vam kdaj zgodi, da zgrešite kak dan, teden ali pa tudi mesec?
Saj veste, ko se poskušate spomniti, kaj ste počeli kake tri tedne nazaj, pa nekako niste popolnoma prepričani, da se je ta teden sploh zgodil oziroma odvil? In nekako sumite, da so vam ga izpod rok in nog ukradli nepridipravi oziroma, da ste ga, zatopljeni v svoje delo in običajne opravke pravzaprav popolnoma spregledali? In se vam potem včasih zazdi, da se vse odvija čisto prehitro in dnevi le še instantno sledijo eden drugemu? Da nimate več časa za en globok vdih in izdih ter za tisti neobremenjen, nedolžen otroški pogled na stvari, ki vedno in v vsem lahko najde nekaj novega, svežega in fascinantnega?

V bližini pekarne Miš Maš

Ne, ne, ni še konec vprašanj. So, just bare with me a bit longer, please. Zanima me še, kdaj (kdaj za vraga!) ste si nazadnje vzeli čas za to da bi počeli popolnoma nič? Kdaj ste se nazadnje sprehodili skozi mesto kar tako brez obvez? Brez tistega spotoma? Spotoma, ko grem v mesto, v službo, iz službe, na faks,... pa pa lahko skočim še na pošto po tiste znamke, pa v trgovino, da kupim malo kruha za zvečer. Oh, pa nujno moram pogledati tudi... Nujno?

Kdaj ste nazadnje v mesto šli po neustaljeni poti in ne po tisti, po kateri hodite vsak dan in najbrž prav zaradi tega ne opazite več ničesar, kar je na njej? No, kdaj? Mhm, tudi jaz na ta vprašanja lahko odgovorim samo s skomigom ramen. Zelo redko se namreč odpravim po kaki neustaljeni trasi. Zato, ker grem vedno po isti poti. Ker je najkrajša. In ima najmanj semaforjev. In ker se mi vedno mudi.
Tako je to, ko se nam vedno in povsod mudi priti iz enega konca na drugega. In potem drvimo, ponavadi z iPodom na ušesih, zatopljeni v neskončen seznam opravkov ki se rola v naši glavi. Po ulicah pohajamo kot zombiji. Napol mrtvi in slepi, kot da smo pozabili na to, kakšen privilegij je, da stvari lahko opazujemo, jih vidimo, občudujemo ter jih aprišiejtamo, ker preprosto so.
O mestih pravzaprav zelo malokrat razmišljamo kot o krajih ki nam s svojo lepoto in čarobnostjo lahko vzamejo dih, sploh če v njih živimo ali delamo. Pogosto sploh ne začutimo živahnega vsakdanjega utripa in prijaznega mestnega okolja, ne opazimo večerne svetlobe, v kateri nekatere stavbe prav zablestijo ali pa novih trgovinic in kavarn, ki so se naselile na mestne ulice.

Ste na Trubarjevi kdaj opazili, da lahko dobite
tri kepice sladoleda za 1 evro? ;)

Tudi če vi ne opazite stvari, so stvari, ki opazijo vas :p

Zato sama neizmerno rada padam v tovrstne časovne luknje. Svet se v njih obrača z bolj ležernim tempom, ki mu daje povsem drugačen utrip. In ko se ti ponudi trenutek, da stopiš iz matrice vsakodnevnih opravkov in premišljevanj lahko v miru zapreš oči, se ustaviš ter globoko vdihneš in izdihneš. In ko odpreš oči, se podobe, ki jih vidiš zjasnijo, njihove oblike pa postanjo bolj ostre in vidne. Hkrati se sprostijo tudi tvoja čutila, ki so kar naenkrat mnogo bolj dovzetna za vsa mogoča občutja, od temperature, barv, vonjev, zvokov in še česa.
Na nek način se odpreš okolici in tvoj utrip se sinhronizira z utripom ulice, po kateri pohajkuješ, z zvokom kavnih skodelic, ki se vračajo na svoje krožničke, s šepetom vetra, ki se pogovarja s krošnjami dreves, z zvokom tisočih korakov, ki odmevajo od tal. Šele takrat opaziš, kako svojevrstno mesto živi in diha. Kako se konstantno spreminja in valovi. In kako zelo rado ima, da ga ljudje opazijo in občudujejo.

Čisti viri energije @ Stara elektrarna

Pony Mafia @ Trubarjeva

Are you?

In kadar imam to srečo, da padem v kako izmed tovrstnih časovnih lukenj se najraje odpravim na brezciljno pohajkovanje, na katerem se prepustim toku korakov in misli ter se se igubljam in najdevam tako na ulicah kot v svojih mislih. Sprehod se mi čisto zares zdi eno izmed najboljših stanj za dialog. Za dialog s samim sabo, s svojimi mislimi in občutji, za dialog s prijateljem, ki hodi ob tebi ali za dialog z naključnim osebkom, ki si ga ravno srečal na mestnem trgu. Za dialog z drevesi, pa s pticami in z oblaki ki se nad tabo sprehajajo čez modrino neba. Za dialog s stavbami in ulicami, po katerih se sprehajaš. Za dialog z arhitekturo. Sprehod je enostavno prijeten klepet z življenjem, ki te obdaja in del katerega si.

Simpatičen primer dialoga med urbanim okoljem, naravo in
spontano umetnostjo grafitanja @ Canonbury, London

Zanimivo se mi zdi, kako hitro sem pozabila na to lekcijo dialoga z mestom in kako hitro sem po prihodu iz tujine padla nazaj v vsakdanje mrtvilo in uniformiranost neskončnih opravkov.
Res zelo kratko pojasnilo - predvsem zato, ker se mislim z Bristolom na temle blogu vsekakor še izdatno ukvarjati - pred letom dni sem se znašla na študijski izmenjavi v britanskem Bristolu. In nič, res nič v sklopu te izmenjave ni bilo instantno ali uniformirano. Vse je bilo novo, vznemirljivo in zanimivo. In prav vsak dan sem se izgubljala po ulicah tega izjemnega mesta in odkrivala njegove številne obraze in bolj ali manj dobro zamolčane skrivnosti. In tudi potem, ko sem ga poznala do zadnje uličice, pločnika, drevesa in opeke, sem vedno znova naletela na nova presenečenja.
Prav poseben užitek je bil vsakokraten obisk predela imenovanega Strokes Croft. Če bi mu morala poiskati slovenski ekvivalent, bi bila to skoraj zagotovo Metelkova. Oziroma, predstavljajte si, da bi recimo ves Bežigrad izgledal kot Metelkova. Sprehajanje po Strokes Croftu, oziroma po čisto pravi galeriji na prostem, je bilo vsakič sproti novo doživetje. Ulice, stene, ograje in zidovi, pa tudi notranjost trgovin in lokalov so imeli prav kameleonski značaj in so vseskozi spreminjali svojo podobo. Nove poslikave oziroma grafiti, ki so bosidi izničili bodisi nadgrajevali stare, so predelu vsakič sproti nadeli ne samo novo podbo, pač pa tudi nov pogled, novo sporočilo, nov utrip, novo življenje. Kot da bi hoteli reči, poglej, tu smo, razmišljamo, živimo, spreminjamo. Enostavno zuperca. In potem začnem noro pogrešati Bristol. Dammit.
Skratka, tako sem se uspela v Bristolu prvič malo bolj poglobiti in tudi malo zaljubiti v umetnost grafitanja.

Open air gallery #1 @ Bristol

Open air gallery #2 @ Bristol

Ko sem bila v Bristolu, sem imela občutek, da nam v Ljubljani res manjka ta scena. Da so grafiti pri nas popolnoma brezvezni in omejeni na enkrat levičarske in drugič desničarske parole, ki jih je ogromno in jih seveda nikoli ne bo zmanjkalo. Ampak se v bistvu ne bi mogla bolj motit. In zato sem bila, ko sem prišla nazaj absolutno srečna, ko sem ugotovila, da imamo tudi pri nas izjemno inteligentno in simpatično grafitarsko sceno. Tipično ne, kako daleč moraš včasih iti, da sploh kaj opaziš pred svojim lastnim pragom!!?
Če včasih nisem opazila skoraj nobenega genialnega napisa, šablone, taga ali naslikanega grafita, si danes sploh ne znam več predstavljati sprehoda po Ljubljani, ne da bi se na poznanih vogalih in ulicah srečala s pikrimi kritikami, zabavnimi idejami, smpatičnimi podobami ter vizualnimi pomisleki in razmisleki. In tako je tudi prišlo do potrebe, da en majhen, res majhen del te scene, ki mi je v zadnjem letu prirastla k srcu na en tak zelo nepoznavalski in amaterski način podokumentiram in pokomentiram na temle mestu. Iz čiste ljubezni :)

Monsters made me do it!

He's been spotted :)

Če so parki pljuča mesta in če so ljudje in kavarne njegovo srce in ožilje oziroma njegov življenjski utrip, potem so grafiti del možganov mesta. So njegove najbolj iskrene ideje in misli. Tiste, ki se kot opozorilni znaki, kot vprašaji in klicaji pojavijo iznenada, na najbolj nenavadnih mestih in ob najbolj nenavadnem času. Tiste, ki ti pravijo: "Hej, ustavi se! Poglej, razmisli, vprašaj se."
Če naredim še bežno navezavo na to, o čemer sem pisala preden sem zavila na grafitarske stranpoti - prav grafiti te, ko se tako nenadoma pojavijo na tvoji dobro uhojeni vsakodnevni poti, opozorijo na to, da se moraš včasih ustaviti in na stvari pogledati z novimi očmi. S svojim posegom prekinejo tvojo vsakodnevno rutino in te na nek način prisilijo v to, da se zaveš, da mesto živi, se razvija in spreminja, da čas teče naprej in da se naokrog tebe neprenehoma nekaj dogaja, ti pa tega sploh ne opaziš. 
In prav zaradi določenih grafitov je mogoče imeti z mestom zares zanimiv dialog. Bolj ali manj skriti ali odkriti grafiti tako tvoje razmišljanje o svetu in stanju stvari enkrat potrjujejo, spet drugič ga izivajo ali iritirajo. V vsakem primeru pa ga aktivirajo. So bombe, ki aktivirajo tvoje razmišljanje.

What about?

Pri grafitih mi je všeč tudi to da niso, tako kot večina drugih umetnosti, zaprti v kaki posebni instituciji. So zunaj, na javnem in vidnem prostoru, kjer jih lahko vidijo vsi in kjer lahko prav vsakega, ki je toliko pozoren, da jih opazi, doseže njihovo sporočilo. Grafiti za svoj obstoj ne potrebujejo nikakršnega priznanja, podpore umetnostnih institucij ali odobravanja kritikov. Pa tudi, če bi bili načrtno ustvarjeni in zaprti v galerijah ali muzejih, njihova moč ne bi bila tako velika. Čar grafitov je v veliki meri prav v tem, da so medij, ki se pojavi spontano. In ki prav tako spontano lahko iz ulic tudi izgine.
Ali kot je dejal eden izmed najbolj znanih grafitarjev, Banksy: 
"Grafiti niso najnižja oblika umetnosti. Čeprav se je treba vso noč plaziti naokrog in lagati mami, je dejansko ta umetniška oblika najbolj iskrena med vsemi. Tu ni nobenega elitizma ali vrveža, razstavlja se na nekaterih najboljših stenah, ki jih mesto lahko ponudi, in nikogar ne odvrne višina vstopnine"

Banksy - "spot on"! - use to be @ London

Brez dvoma obstajajo grafitarji, ki ustvarjajo presežna umetniška dela. Taka, ki te nagovorijo in te zadanejo. In brez dvoma obstaja grafitarstvo, ki ga poleg njegove umetniške oblike definira vsaj še ena, včasih celo pomembnejša komponenta - angažiranost.
Družbenopolitičnim in družbenokritičnim grafitom velik pomen daje tudi lokacija, na kateri nastanejo. Domišljene "politične izjave" so ena izmed mojih najljubših oblik grafitanja. In vsakokrat je zanimivo je opazovati, kdaj in kje se določeni grafiti pojavijo ter kako hitro z določenih mest izginejo.
Trenutno aktualna in absolutno genijalna je šablona JJ v "talarju" in s hitlerjevskimi brčicami, ki te med drugim pozdravi iz Zmajskega mosta, Trubarjeve, Roženvenske cerkve,...
Krasila je tudi zgradbo RTV-ja, od koder pa so jo izjemno hitro odstranili. Po principu - česar ne vidiš, to ne obstaja.

Retorično vprašanje par excellence

We feel JJ

Troglavi zmaj @ Zmajski most

Lepo je vedeti, da v mestu živijo angažirani in razmišljujoči ljudje, ki to počnejo. Ljudje, ki imajo radi svoje mesto do te mere, da poizkušajo na nek svojevrsten način postati del njega oziroma mu s svojim bivanjem v njem dati nek pečat. Ljudje, ki želijo svojemu mestu dati nek imput ter vzpodbuditi njegov življenjski utrip.
Ti ljudje znajo z grafitanjem pogosto res inteligentno opozoriti na najrazličnejše družbene probleme, s čimer lahko k razmisleku o tovrstnih tematikah aktivirajo tudi svoje someščane ali naključne mimoidoče.

Face the Wall @ Čopova

Guy Debord ma rad suši @ Sushimama

In vse @ Mala ulica

Včasih, ko hodim mimo tovrstnih grafitov, si rada predstavljam ljudi, ki jih ustvarjajo. Seveda gre v mojem domišljijskem svetu za zelo romantično podobo neke male skupine kritičnih in ustvarjalnih posameznikov in posameznic, polnih energije in dobrih domislic, ki se v neki mali zakotni ljubljanski podstrešni sobici, pod medlo brnečo lučjo dogovorjajo o tem, kako bodo neko novo idejo, opazko, kritično misel ali vprašanje posredovali v mimohodečo javnost.
Romantične podobe gor ali dol, vsekakor bi se jim rada zahvalila za to kar počnejo, saj je zaradi njih (vsaj moj) vsakodnevni sprehod po ljubljanskih ulicah postal čisti užitek.

Uniformiranost @ Kolodvorska

"You wanted me, here I am"
(The Dark Knight, Christopher Nolan, 2008)

Nota bene #1

Slike grafitov na temle blogu (razen tistih, pri katerih piše drugače) so bile poškljocane na precej omejenem radiusu "strogega mestnega jedra" naše drage prestolnice. Zaradi tega in seveda zaradi moje osebne selekcije ter dejstva da so bili večinoma posneti v razsvetljenih mimohodih in takrat, ko sem se spomnila s seboj vzeti svoj žepni fotoaparat, so strašansko nereprezentativni.
Ampak, tudi v tem je pravzaprav en fin keč, saj vas potemtakem na ulicah čaka še mnogo prijetnih presenečenj. Zatopa - woop, woop, pot pod noge!

Dragi moji bodoči tatovi časa, čim bolj pogosto si dovolite spretno ukrasti nekaj dragocenih trenutkov, pogosto globoko vdihnite in izdihnite, odprite oči in se sem ter tja odpravite na walkabout. Avstralski domorodci so že vedeli, kaj počnejo.

Nota bene #2
Poljubno odvzami ali dodaj: , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

O SREDNJEEVROPSKIH INTELEKTUALCIH

Ali o tem, kaj me je naučil Marko Zorko

Nekdanji ministri se sporazuma ACTA ne spominjajo

(Alzheimer Blues: Delo, petek, 3. februar)

AD acta

(Peter K. in njegova resnica)

Tam nekje, v gimnazijskih letih, ko je vse še dišalo sveže in nedolžno, malo pa tudi po kredi in umazani, zakisani gobi za brisanje table, se mi je zazdelo, da ne moreš biti pravi intelektualec, če ne bereš Mladine. Tovrstne ideje so me sedaj sicer (malo) minile. So pa prišle - tudi po zaslugi prvih - druge. In samo čas bo pokazal, če so kaj boljše.
Tako sem se, kot vsaka "zaresna" bralka, naročila na ta univerzalni "slovenski tednik za neslovence, spolne iztirjence in antikriste", za katerega zelo močno sumim, da je nekaj let kasneje pripeljal moje možgane do odločitve za študij sociologije.
Da pa vse ni preveč romatično in lepo, poleg tedenskega odmerka zanimivega branja vsake tri mesece pride tudi položnica. Te petletke ... eeeeer ... hočem reči tromesečja, se mi sedaj, ob raznovrstni zbirki "plačilnih obrazcev", ki se sicer vsak mesec znajde v domačem kaselcu, zdijo kar posrečen sistem. Vsaj za dva meseca namreč lahko pozabiš na to, da moraš plačati ŠE eno stvar.
Tako je torej položnica za Mladino postala moja prva prava (odraslalike) položnica, ki sem jo plačevala. Še pred tisto za tulifon. Ne, tulifon je bil v tistih časih (in res se mi zdi cool, k lah napišem v tistih časih! Crazy stuff!) še na kartice. Ker še ni bilo đabesta. In na karticah so bile ptice. Ker s pticami si delimo nebo. In potem si zgrožen, ko se zaveš, da na pamet ne znaš več odrecitirati Povodnega moža (btw, zakaj se reče povodni in ne podvodni mož?), spomniš pa se še vseh frikin sloganov za Mobitel. Brainwash alert!
Čeprav - kdo pa sploh rabi Prešerna in Poezije, če ima lahko Zorkota in Mladino? Pa mobitel. In ptice. Seveda. Ne smemo pozabiti na ptice.

© Tomaž Lavrič

Skratka, z Mladino je prišel tudi Marko Zorko. Kot nekakšen (anti)junak mojih zmedenih najstniških let, ki mi je pokazal, kako misliti številne stranpoti v "intelektualno neodvisnost". Kar pravzaprav zelo uspešno počne še danes oziroma z vsakim ponovnim branjem.
Najin "vikend paket" je temeljil na Einsteinovi maksimi "education is what remains after one has forgotten what one has learned in school.". Vsak petek popoldan sem tako lahko po hitrem postopku pozabila vse, kar sem se naučila v tistem tednu (še posebaj temeljito sem pozabila vse, kar sem se naučila pri matematiki) in potem, potem so bili moji možgani wide open za veliki pok.
Branje Zorkotovih kolumn je bil namreč neskončno zabaven noroklobučarski roller coaster vsakodnevnih in intimnih informacij, pomešanih z aktualnimi dogodki, visoko politiko ter vaškimi čenčami. Do podtankosti premišljene in virtuozno povezane štorje so bile lično zapakirane v berljivo in uporabniku prijazno enostransko kolumno in začinjene z zvrhano mero nekonvencionalne domišljije ter prvovrstnega humorja. Užitkarsko branje, ki je v tvoji glavi še dolgo zatem in ponavadi v povezavi s kakšno drugo informacijo, ki se je ravno opotekla mimo, v tvojih možganih eksplodiralo v popolnoma nov svet oziroma miselni set.

Pred kratkim so pri Dnevniku razglasili lestvico najboljših kolumnistov. Kar je seveda - vsaj kar se tiče takih in drugačnih lestvic - v bistvu popolnoma brezveze (iManiac Marko Crnkovič ftw??!), mi pa kljub temu kar lepo služi za izpeljavo sledeče ugotovitve. Namreč, da so Zorkotove kolumne, ne glede na to, da je sam že kar lep čas "six feet under", še vedno daleč najbolj duhovita, brezkompromisna, kompleksna, kritična in boleče aktualna slika fizičnega in psihičnega stanja v naši prepišni alpski dolini.

Za vse, ki potrebujejo dokaz ali prvi izgovor za obsežno citiranje Markota Zorkota:

"Dragi Dedek Mraz! Prinesi mi, prosim, novo vlado.
P. S. Tudi letos sem bil zelo priden."
(France Cukjati, 7 let) 

"Kot žrtve smo padli v boju za vas."

 (Iz muzikala Ne joči, Peterle!)

Res je, tako več ne gre! Dal sem na kup, kar se je do danes (sreda) nabralo, in nimam nič v rokah. Materiala je, kolikor hočeš, smisla pa nobenega. Ničesar, kar bi spominjalo na politično oceno, analizo ali vsaj dvodimenzionalni opis stanja. Ena sama jamrarija, bi rekla moja babica. Kot da se je pot k svetilniku na vrhu sveta končala na mostu vzdihljajev.
Da so volilci izrazili svoje nestrinjanje z vlado, je očitno, zakaj tako, pa še niso vzeli.
Da se o njej grdo govori, da se laže, da se natolcuje in rovari - to niso razlogi, to so okoliščine, v katerih se pač bolj ali manj udobno dela. Danes ne bomo vladali, ker dežuje, danes ne bomo vladali, ker smo v psihični krizi, danes ne bomo vladali, ker imamo PMS.

Življenje ni potica! ...

 © Tomaž Lavrič

... Šank bo imel seveda še veliko idej. Igrale se bodo simultanke. Vlada predlaga zaupnico in koalicijske stranke po dogovoru glasujejo proti, ker bi jim bilo lepše v opoziciji - ohranijo pa tudi lep obraz, znamo nositi odgovornost, postavljamo nove moralne kriterije itd. - opozicija pa spregleda manever in v kompletu z dodatki glasuje za zaupnico. No, potem pa opozicija v celoti prevzame že narejeno vlado s predsednikom vred - zakaj ne, če je tako dobra, da so jo podprli, njihovi pa so se jim odpovedali?
In Cukjati razglasi v parlamentu konec državljanske vojne, ki se, hvala bogu, sploh ni začela.

Ah, zakaj nimajo politiki več smisla za teatrske preobrate!

Mogoče bi moral vlado prevzeti režiser Janez Janša?

Iz kolumne Mile jere in cvilimožek ali Noč dolgih nosov

Mladina 46  |  22. 11. 2007

 

In tako je Marko Zorko postal moj nesojeni "zen master". You know - may the force ... eeer ... i mean knowledge and all that jazz ... always be with you. Tako pač je. You just have to have that person. Your person. The person.
Nekoga pač, za kogar vrjameš, da ve, za kaj pravzaprav v življenju gre. Nekoga, ki zna z enim samim samcatim stavkom prignati tvojo misel do roba, do tistega zidu ki je tako dolgo ves trden in neprebojen stal v tvoji glavi in ga z njo sestuti v prah.
Skratka, res gre za docela genialnega človeka. Za človeka, za katerega si želim, da bi ga bolje (s)poznali tudi drugi. Še posebaj tisti, ki zanj sploh še niso slišali.
In zato, ker si želim in upam, da bi morda pomagal sesuti še kak zid v še kaki mladi betici in vrjemite, to zna res dobro, mu na tokratnem blogu prepuščam kar zajeten kos prostora. Saj veste, kako se včasih pritožujemo, da še nimamo prevedenega vsega Montaigna, pa Deleuza, pa teh in onih pomembnih mislecev in filozofov. Ja pa kaj. Drugi pa nimajo prevedenega Markota Zorkota. Buhu.
So, read him! And read him again. And again.

Kajti, če Bog res je in če je vsemogočen, in vserazumevajoč,

potem bo razumel tudi to, da ga ni.
Marko Zorko: Mein Kampf

Musilmani prihajajo!

Pa kaj, kristjani so tu že dva tisoč let, pa smo nekako preživeli.
 Iz kolumne Ruta je orožje, daj si jo na glavo

Na sliki: God with (meat)balls.

Če bi morala izbrati eno samo stvar, ki se je ob branju Zorkota najbolj vtisnila v, če temu lahko tako rečem, "dno moje duše", bi bilo to zagotovo spoznanje, da se mi do neskončnosti upira to, da nekdo zahteva, da naj v nekaj vrjamem, pri tem pa mi še zapove, v kaj je treba vrjeti. Da mi nekdo ne da priložnosti, da se sama odločim, v kaj bom vrjela in v kaj ne. 

Sovražim take in drugačne ideologije. Še posebaj tiste, ki nam želijo dopovedati, da so stvari črno-bele, da obstaja nekaj, čemur lahko rečemo pravilno in nepravilno mišljenje in da se svet deli na dobre in zle. Rečeno z Zorkotom, pri ideologiji gre vedno "za borbo med dobrim in zlim, pri čemer se dobro in zlo včasih zamenjata, smrt pa ostane."

Sveti možje

Pri ukinitvi Božička in ustanavljanju dedka Mraza je bilo najbolj
smešno to, s kakšno resnostjo so se odrasli, iz historičnega
materialzma narejeni in vzgojeni ljudje, ukvarjali z izničenjem
starih in s promocijo novih pravljičnih bitij.

In nič manj smešno ni danes, ko se prav tako odrasli ljudje ukvarjajo
s tem, kako vreči s prestola dedka Mraza in in spet ustoličiti Božička.

Pokaže se namreč, da so samo odrasli tisti, ki resnično vrjamejo tako
v Božička kot v dedka Mraza - kako bi sicer jemali pravico do obstoja
nekomu, ki ga ni


Marko Zorko: Mein Kampf

Vedno pa mi je bilo pri srcu tudi njegovo natančno seciranje in demistificiranje smisla ter vztrajno dajanje pomena nesmislom. True thinking involves contradiction. Everything else makes sense, pravi nekdo, katerega um prav tako globoko spoštujem. Strinja pa se tudi malo bolj pesniško navdahnjen Paulo Coelho, ki je pred kratkim zapisal tole; Enjoy your doubts. Our souls feed off mysteries.

RETHINK

Že nekajkrat smo rešili voziček iz rok čistilcev dežele, edinih,
ki se ravnajo po modernih načelih in zrejo v prihodnost, skrbijo
za reciklažo in za varčno ravnanje s surovinami in energijo, kajti
z vsakim kilogramom železa, ki ga rešijo, je manj toplogrednih
plinov iz jeklarn.

Tukaj jim pravimo cigani, njihov poglavar pa je Al Gore.

Nekaj mora biti narobe v temeljih našega razumevanja sveta.

Včeraj preberem na vabah proti mravljam:

"Uničuje tudi mravljišča. Vsebuje okolju prijazno učinkovino." 

Mravlje, slabo novico imam za vas. Ve niste okolje.

Iz kolumne Svinčeni časi ali Kam so vsi medvedki šli

 Mladina 11  |  23. 3. 2007

Za "konec" pa še ena izmed meni ljubih zorkastih zgodb. Naslovna zgodba pravzaprav. O tem, kako torej postanemo srednjeevropski intelektualci? I, z branjem Markota Zorkota seveda! Smajli.
Sicer pa sam pravi nekako takole:
... "Turek škili čez mejo - packa, da ga ni sram!" Tako je bojda pisalo v nekem političnem uvodniku, ki so ga brali naši staro- in mladoslovenci v časih, ko je bilo naše glavno mesto Dunaj, na katerega duri so res nekoč potrkali ljuti Turki, pustili v taboru nekaj vreč kave in potem šli nazaj po isti poti. Tisto kavo pa so potem Dunajčani spražili, nastale so kavarne in iz njih so se razvili srednjeevropski intelektualci, ki imajo po izpovedi nekega našega žurnalista podolgovate obraze in neumite, štrenaste lase. Pogledam v ogledalo in res vidim takega intelektualca" ...

 Marko Zorko  
Ogledalo srednjeevropskega intelektualca.

Če zadevo brez prave potrebe malo zakompliciramo in razširimo (zakaj pa ne), lahko rečemo, da za oblikovanje srednjeevropskega intelektualca (tako kot za vsak drug recept) potrebujemo nekaj ključnih sestavin.

Za osnovo oziroma testo (v srednjeevropskem prostoru) potrebujemo:

Vsaj enega ljutega Turka z gnilimi zobmi, še bolje pa se obnese kar cela vojska "barbarov" v norčevsko rdečih hlamudračah, s turbanom na glavi in ukrivljeno sabljo v roki. Z njegovo pomočjo oziroma v odnosu do njega kot drugega, drugačnega, barbarskega se naša, tako individualna kot kolektivna identiteta zgnete in oblikuje do primerne trdnosti in stabilnosti.

Za nadev (ki definira osnovo in ji da pravi vonj in okus) potrebujemo:

Kavo. Velike, enormne, nepregledne količine kave. Nujno ob predpostavki, da se je prej zgodil proces pozabljenja oziroma izbrisa dejstva, da so nam ta eliksir življenja na domačem pragu pustili prav Turki.

Kavo tako individuumi kot kolektivitete potrebujejo oziroma potrebujemo, da zjutraj lahko najprej premaknemo eno nogo pred drugo in nato zaženemo svoje miselne sisteme. Brez kave se danes ne bi zgodilo nič. Če bi nam države pridelovalke kave za malo daljši čas popolnoma blokirale dostavo tega življenjskega eliksirja, bi se naša družba sesula na prafaktorje. Pitje kave je tako ali drugače tudi ključni socializacijski moment, ki vključuje posameznika v družbo in ki oblikuje vezi med kolektivitetami. Slovenci še predobro vemo, da je skodelica kave oziroma odsotnost le-te lahko skrajno usodna zadeva.

Pravzaprav je čudno, da na Slovenskem sploh še kdo kavo pije.

Toliko stresa kot so nam ga namesto arzenika natresli v Skodelico

kave, ki jo je Cankar tako po nemarnem zavrnil in jo potem razlil po
vsem narodovem telesu, bi težko našli še kje v svetovni literaturi.

Dostojevski, na primer, je moral za take učinke uporabiti sekiro.

In mislim, da bi bilo dobro, ko bi otrokom predstavili tudi
nestresnega Cankarja, ki zagleda mater s skodelico kave in pravi takole:

"O, lej jo, baburo, kavo mi je prinesla, pa glih zdaj, ko je

hotel Milan Mileno tam mal pomečkat, ampak cenim te vaše

betežne noge, ki so vas prinesle, aj, aj, krčne žile, ni za pogledat,

pa dajte no to čolobodro, ki ji pravite kava, in bog z vami!"

Evo, nobene travme, tako pa je težka, težka, jaz bi rekel kot

Šalamun za gobice, težka je ta kava v božjo mater!

Sicer pa mislim, da bi mu morala tisto kavo v glavo zabrisat,

pa bi imeli pravo moralko o prebujajoči se emancipirani

ženski ob koncu 19. stoletja.

Courtesy of Marko Zorko in skoraj dvakrat polite skodelice kave. 

Nazadnje pa potrebujemo še primeren "inkubator", v katerem nato zmes zgoraj omenjenih sestavin lahko vzhajamo, kuhamo, pečemo, dušimo, pregrevamo, skušamo, pokušamo in okušamo. Potrebujemo tisto pravo in ravno prav toplo mesto pod svobodnim soncem, ki nam omogoči, oziroma nam da obilo priložnosti, da uresničimo svoje sanje. Kar vprašajte Freuda, pa vam bo potrdil, da je temu res tako.

Če torej povzamem, srednjeevropski intelektualec lahko postaneš v treh korakih; najprej se moraš oblikovati v osebnost, nato se moraš socializirati, nazadnje pa moraš še najti svoj prostor pod soncem. As you can see, ne gre ravno za crème brûlée. In načeloma bi vsak, brez večjega napora, lahko postal srednjeevropski intelektualec. Ampak temu ni tako. No, to pa je vsekakor že tema za kdaj drugič.

In, kar mi je strašansko všeč je to, da je vse, kar sem ravnokar napisala o srednjeevropskih intelektualcih lahko popolnoma res in hkrati popoln bullshit.
It's so good to be human.

Recept vseh receptov, tisti, zavoljo katerega so

nastali vsi drugi recepti - kako pripravimo življenje

Najprej je bila Zemlja pusta in prazna in duh po zažganem je plaval
nad vodami... Potem pa se je na mrtvem planetu, piše Stanislaw
Lem v Zvezdnih dnevnikih Iljona Tihega, ustavila tarrakanijska ladja,
ker so se ji zaradi pokvarjenih hladilnikov spridila živila. Na ladji
sta bila dva vesoljca, lopova in potepuha Spot in Pogg. V pijanosti se nista
zadovoljila samo z običajnim onečiščenjem, ampak sta na njem razvila

zločinski biološki razvoj. Na mrtvo skalo Zemlje sta zlila šest sodov grenkega
želatinastega kleja in dve konzervi pokvarjene albuminaste paste, primešala
fermentirano ribozo, pentozo in levulozo ter polila s tremi velikimi
zajemalkami aminokvasa, nakar sta nastalo kašo mešala s premogovo

lopatico, ki je bila krivljena v levo, zaradi česar se beljakovina prihodnjih
zemeljskih bitij obrača v levo. Pogg, ki je imel močan katar, je nato

namerno kihal v plazmično zmes in jo s tem okužil z bolezenskimi virusi ter se
krohotal, češ da je tako vdihnil "sakramenskega duha" v nesrečni evolucijski zakvas.

Marko Zorko: Knjiga mrtvih

 

p.s. kdor ugotovi, kakšna je povezava med ACTO in Markotom Zorkotom, ga peljem na kavo. In pa, Katarina Krapež (yes, ZMJK, I said her name again!), dobro veš, da tega bloga ne bi bilo brez tebe. Hvala, hvala & hvala ti še enkrat!