Kakšen je svet po TADEJU ZUPANČIČU?

Bilo je zadnje oktobrsko sobotno jutro. Oziroma, če smo čisto iskreni, je bil že bolj dopoldan. Vsekakor je bilo sončno in lepo. In ker (hvala Simone de Beauvoir) spadam v generacijo žensk, ki sobote ne dojema kot "tradicionalno suženjsko-gospodinjskega dneva", se pravi vstajanja ob sedmih, nevrotičnega brisanja prahu, drgnenja kopalniških ploščic, poliranje parketa, obešanja perila in tekanja za sesalcem, medtem, ko se ti na štedilniku v ekonom loncu kuha goveja juha, pač pa bolj kot dan za dolgo spanje in zajtrk do kosila z intenzivnim branjem Sobotne priloge ob ogromni skodelici kave... sem se pač z ogromnim kosom potiskanega papirja v eni roki in dišečim napojem v drugi še v pižami pogreznila v kavč, ter tam čez čas na štiriindvajseti strani nalela na nekaj sila zanimivega.
Ključne besede: London, Filozofska fakulteta, Alex Turner, Peklenska pomaranča, BBC, Ekran, Allstarke, Konformist. A sem že omenila London? No, kakorkoli, šlo je za intervju z nekim Tadejem Zupančičem, za katerega se je izkazalo, da je sila zanimiv errr... "gospod" :)
Khem. Khem. Priznam, šlo je za en tak čisto pravi "crush" na prvo branje. Najprej intevjuja, nato bloga in nazadnje seveda knjige. Crush, ki se je s količino prebranega postopoma razvil v zabavno nevrotično obsesijo ter se potem, čez čas, polagoma streznil v zdravo mero občudovanja in spoštovanja.

Šlo je predvsem za simpatično, recimo temu
"Edward Monktonovsko obsedenost".

Sicer pa so prav hecne, te obsesije. Sploh, kadar si obseden z nekom, ki je (če malo pretiravamo) obsedenost skorajda izumil. No, Tadej jih vsekakor zna opisati na izjemno simpatično-nedolžen način, oziroma tako, da se pravzaprav ne moreš upreti želji, da tega ne bi tudi sam kdaj poizkusil. Za kakšne obsesije pravzaprav gre, pa Tadej najbolje opiše kar sam.
... 
Imel sem še en drug, podoben problem, in to z Alexom Turnerjem iz Arctic Monkeys, s katerim sem bil malo obseden.
Še vedno ste.
Bilo je po koncertu, nismo se spuščali po stopnicah dol, ampak smo se vzpenjali, in to iz Electric Ballrooma v Camdenu. Bilo je po koncertu benda The Horrors. Zagledam Alexa, bil je z njihovim producentom, Jamesom Fordom, in si rečem, Alex Turner, o moj bog. Verjetno najboljši mladi lirik. Čeprav se ne strinjam, da so vsa besedila pesmi že poezija. In kaj naj zdaj? Po spletu naključij smo vsi trije zavili na desno. Ampak nisem ga zalezoval. Res ne. Prisežem. Potem se je on nekaj pogovarjal s producentom, potegnil iz žepa škatlico cigaret in jaz sem se oblačil. Roke so se mi tresle. Nakar sem ga prosil za cigareto. Ni bilo tako, da sem mu rekel, poslušajte vi, Alex Turner, oba sva kozoroga, bil sem na vaših koncertih v Londonu, Manchestru, Madridu, Parizu in potem kasneje še v Berlinu, sem vaš benigen fen, občudujem vaše delo … Nič od tega nisem rekel.
Koliko let ima?
Takrat jih je imel triindvajset.

"Alex Turner, o moj bog. Verjetno najboljši mladi lirik."

In vi, tak velik fant, ste se tresli pred njim.
Ampak on je tako mlad in tako veliko je že naredil. In potem mi je dal cigareto, eno francosko, ker so malo cenejše, in mi jo tudi prižgal. Ker nisem dolgo časa kadil, se mi je začelo v glavi vrteti, preveč nikotina naenkrat …
Drugo pa bodo bralci prebrali v knjigi.
Takrat mi je postalo jasno, da če Neilu Tennantu in Alexu Turnerju, dvema velikima zvezdama, ki ju občuduješ ali pa katerih delo ceniš, z enim stavkom ne moreš povedati stvari, zaradi katere bosta rekla, veste kaj, jutri se greva na matični urad poročit in vse življenje bova preživela skupaj, če tega stavka nimaš, je dejansko bolje, da ga samo prosiš za cigareto.
Postavljate si zelo visoke standarde.
Absolutno. Kaj pa naj? Poskušam ohranjati profesionalen odnos. Ne morem se obnašati kot malo preveč vznesena najstnica. To lahko počnem sam pred računalnikom.

Tadej Zupančič © Rolf Gillespie
"In kakšen je svet po Tadeju Zupančiču?" ga je še vprašala novinarka.
"Malo živčen, z malce obsesivno kompulzivne motnje, nenavaden.
Upam." je odvrnil Tadej.

Sobotna priloga, 30. oktober 2010
...

To, kar je sledilo začetni obsesiji, si lahko preberete v spodnjem prispevku, ki je bil napisan za študentski časopis ENGlist. Ta na žalost zaradi zaporedja nesrečnih dogodkov v tistem času ni ugledal luči dneva, zato prispevek recikliram kar na svojem blogu.

________________________________________________________________________

V Londonu s Tadejem Zupančičem

(London, 13. - 19. december 2010) 

»Gremo v London?« Vprašaje, ki ni zares potrebovalo odgovora. Seveda smo šli. Še pred norim Božičem, ki ga ni ukradel Grinch, pač pa kapitalizem. In smo bili v Londonu in počeli vse, kar se pač početi da. In potem smo se srečali še s Tadejem Zupančičem, ki je v London odšel pred 19. leti. In ostal. In potem, kot bi rekel Tadej, »potem pa je, seveda, začelo snežiti in je bilo mrzlo in konec sveta in vse to; vsaj zdelo se je, da je tako. Vsekakor pa je zasnežilo zelo veliko različnih stvari«. Med drugim tudi vsa letališča. In potiho smo držali pesti, da bomo lahko ostali. Vsaj še kak dan. Totalni londonfriki. Pa saj sami veste, kako je s tem.

Tadej Zupančič in London sta vsekakor nadvse zanimiv par, vreden bližjega (p)ogleda. In tisti deževni decembrski četrtek smo v Sohu, na 28 Greek Streetu, pri angleških najljubših sovražnikih, dobili izjemno priložnost za »bližnji pogled«. Maison Bertaux, kjer smo se srečali s Tadejem, je najstarejša »pâtisserie française« v Londonu. »Leta 1871 so jo ustanovili komunardski pribežniki, ki so se v Britanijo zatekli po padcu pariške komune«, pravi Tadej. Njegovo priporočilo se je glasilo: »Čaj za dva je super varianta, ker je velika ročka z vročo vodo in potem iz vsega skupaj nastane veliko skodel čaja. Sladice so vse odlične. Vse.« »Viri« poročajo tudi, da je Pedro uspel s pomočjo penene čokoladne torte iz Maison Bertauxa narediti izpite na magistrskem študiju prava. V hladni kleti slaščičarne smo imeli čast videti tudi Tadejevo »najboljšo investicijo sploh«, 3 funte in 50 penijev vredno leseno akrobatsko opico ki, kot pravi sam: »počne vse tisto, česar jaz pri telovadbi nikoli nisem znal: preobrača se, niha in dela salto«, In to samo s stiskanjem in sproščanjem dveh paličic, med katerima je napeta nitka, na kateri je opica."

Maison Bertaux, Greek Street, Soho
 "Sladice so vse odlične. Vse."

O Tadeju Zupančiču bi lahko nanizali celo vrsto zelo pomembnih a nekako sterilnih podatkov, kot recimo, da je bil zaposlen v slovenskem uredništvu BBC-jevega World Servicea, da je objavljal v Mladini in Sobotni prilogi, da je za SMG prevedel Peklensko pomarančo in za založbo Vale-Novak avtobiografijo Anthonyja Bourdaina. Nam se je bolj zanimivo zdelo to, da nasmejani glasbeni fanatik z ironičnim in hkrati iskrenim humorjem čisto zares verjame v sladoledne čudeže in da bi, kot pravi FF-jevec, tudi za intervju z Alexom Turnerjem obul kar »Allstarke«. Ali pa to, da se mu »včasih zdi, da je lenarjenje dosti preveč zapleten koncept, včasih pa lahko dolge ure leži na zofi in si z velikim zanimanjem ogleduje belo prepleskan strop« in da ima do vrha nabasano knjižno polico ter nadvse cool rdeče-bel črtast pulover. Pa recimo to, da je njegovo najljubše kosilo še vedno »gobova juha, telečji dunajski z rizi-bizijem, radič z malo motovilca in jabolčni zavitek«. Zanimivo se nam je na primer zdelo tudi to, da njegove eksistencialne stiske obsegajo dilemo o tem, »kam naj, na svoji knjižni polici, da/posadi/postavi svojo knjigo, da ne bi izgledalo preveč samovšečno, naduto, pretenciozno, bombastično, nastopaško ali celo še kaj hujšega. Recimo barvno neusklajeno«

Tadej Zupančič v "družbi" na moji knjižni
polici. Totalno pretenciozno, bombastično in nastopaško.

In to, da kljub tako travmatičnim osebnim stiskam hkrati uspe najti razumevanje tudi za eksistencialno stisko mladeži, ki pred knjigarno Waterstone’s na Piccadillyju, čaka v vrsti za Svetinje smrti in jim zato veleprijazno kupi osvežilne brezalkoholne pijače. Poleg vsega tega pa je Tadej tudi nekdo, ki ti na letalu v prijaznem tonu reče »želimo vam prijeten let«. Nedavno so namreč na enem izmed letalskih prevoznikov, ki povezuje Ljubljano in London začeli uporabljati nova vzletno-pristajalna in varnostna navodila, ki jim je glas posodil – mhm, popolnoma prav imate, Tadej Zupančič.

In ker vemo, da vse zgoraj napisano komajda da slutiti kaj tem zanimivem primerku človeške vrste, za nadaljnje druženje s Tadejem toplo priporočamo obisk Londona – obvezno z easyJet-om, polnočno mrzlično brskanje po njegovem blogu in popoldansko izgubljanje med vrsticami njegove nedavno izšle knjige oz. natančneje zbirke kolumn, kritik, intervjujev, blogov in drugih prispevkov, nekakšen »the best of« Tadejevih obsesij z naslovom Nekje drugje. Devetnajst let v Londonu.

"Trofeja" z našega srečanja s Tadejem v Londonu.

Zakaj vse to? Najprej zato, ker je to obvezno čtivo za vse Londonfile, še posebej tiste, ki to šele nameravajo postati, nadalje zato, ker gre za res izvrstno, duhovito, zanimivo in prijetno branje, ob katerem boste poleg Londonfilije zboleli še za Tadejofilijo in navsezadnje tudi zato, ker, kot trdijo v Sobotni prilogi, »Tadej čisto zares o veliko stvareh veliko ve« in ga je, kot pravijo v Poletu »Ne glede na to, o čem piše, super večkrat brati.«

________________________________________________________________________

Ko sem na vse skupaj že skorajda pozabila, mi je pred kratkim v pisarniških prostorih Slovenske kinoteke pod roke prišla Tadejeva prva objavljena knjižica, oziroma kinotečni zvezek o Stevenu Spielbergu. Izdan je bil oktobra 1990, malo preden je Tadej pobegnil v London in je sedaj famozno postal povod za tale blogopis.

Kinotečni zvezek o Stevenu Spielbergu
Jep, mislim, da bo treba spet kaj v London, po še kak podpis ;)

Pri tej mali knjižici me zabavata predvsem dve stvari. Prva so zares natančni in izjemno zabavni krediti, ki so prava vaja v slogu, oziroma lep primer tega, kako iz najbolj dolgočasnega dela teksta narediti prismuknjeno umetnost. Druga pa je slika mladega Tadeja na zadnji strani tega zvezka. Lasje, lasje! :)

1.1. (Krediti)

"Čeprav gre samo za štiri avtorske pole dolg tekst o Stevenu Spielbergu, se avtor najlepše zahvaljuje vsem, ki so tekst pomagali organizirati.

To je, najprej, urednica Kinotečnih zvezkov Zorica Kurent (s potrpežljivostjo in razumevanjem), potem pa so to še Vasja Bibič in Marjan Gabrijelčič (za obsežno pomoč pri realizaciji knjižice) ter Biba in Miha Mazzini (za zabavne avanture pri postavljanju teksta). Pri samem literarnem varieteju pa so bili bistveni vsaj Lilijana Nedič (s pomočjo pri kopanju po Spielbergovi filmografiji), Jelka Sežun (z arhivom in telefonom), Jane Miewel (z miscellaneo), Marcel Štefančič Jnr. (s svojimi tedenskimi kritikami, literaturo in še nekaj stvarmi), Michael Benson (z literaturo in afekcijo do hollywoodske filmske mašinerije), Adrian Dannatt (z ustreznimi informacijami in dokumenti), Derek Broyles (za posredovanje pri drugih dokumentih), David Lindsay (z nekaj komentarji), Igor Kernel (z arhivom) in Miha Zadnikar (z razlago občih mest v glasbi Johna Williamsa, predvsem pa z notacijo v zvezi z Bližnjimi srečanji tretje vrste). Bilo je, v glavnem, nepozabno.

Potem pa je v tekst vpleten še Rick Whitaker. Verjetno najbolj."

Tadej Zupančič © Aljoša Rebolj

p.s.

Vse skupaj "je bilo, v glavnem, nepozabno". Hehe.
Morda zame najpomembnejša točka, ali kot temu lepo rečejo v angleško govorečih okoljih "after math" pričujoče obsesije, pa je zagotovo ta, da je iz  nje deloma "zraslo" tudi tole malo svetišče. Tadejev blog vsekakor nosi en velik del zaslug za to, da je nastala potreba po dejanskem pisanju lastnega bloga.
Mojo ljubezen do blogopisov pa gre potem pripisati vsaj še Bojani Bregar, ki me je s svojim Kinotečnim blogom "potunkala v blogosfero" in me v njej naučla tudi plavati.

Slava jima.

Bye bye.